Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Špela Kučan
13 Vabilo na Trgovski ples Društva
Merkur, 1925
Nedavno se je osnoval Klub neodvisnih, v katerem se je
zbrala peščica mladih slikarjev in kiparjev. S trdim intenzivnim
delom v katero so položili mnogo dni pa tudi v ateljeju
prečutih noči, so kazinsko dvorano opremili z dekoracijami,
kakršnih še nismo videli na nobenem plesu, plesišče
so spremenili za en večer mimogrede v nekakšno
improvizirano razstavo, na kateri so sodelujoči slikarji in
kiparji napol za šalo napol zares občinstvu pokazali, kaj vse
zmoreta njih čopič in dleto. Posebnega občudovanja je
bila deležna obsežna skulptura, ki je predstavljala znamenitega
viteza iz Manče in njegovo senco Sancha Pansa,
a v španskem slogu so bile tudi ostale dekoracije.
Plesa se je udeležila vsa izbrana ljubljanska družba, da ga
po pravici lahko označimo za najelitnejši ples sezone. Zasluga
gre sodelujočim umetnikom, gg. Petrovčiču, Župevčevi,
Urošu Prevoršku in plesnemu aranžmanu mojstra
Jenka. Ples je bil hkrati revija najlepših modernih toalet.
(Slovenski narod, 16. 2. 1937)
Predpustne veselice in zabave s plesom
Predpustne veselice in zabave s plesom so Ljubljančani prirejali v zadnjih štirinajstih
dneh pred pepelnico, in sicer so imele te pustne prireditve značaj proste
zabave z živo godbo in plesom, pijačo in jedačo. Na njih so bile »dostojne maske
dobrodošle«, vendar pa maskiranje ni bilo obvezno. Maske so se na njih pojavljale
redko in v majhnem številu. Te zabave bi lahko razdelili na dve skupini:
1. Domače veselice ali “hausbale” so prirejali ljubljanski mestni in predmestni gostilničarji,
kavarnarji in restavraterji, na primer gostilne Šestica, Pod skalco, Pri
Jerneju, pa restavracije Slamič, Zvezda, Slon in Bellevue, kavarni Evropa, Emona
in drugi. Od teh so večje gostinske hiše ljudi vabile z obvestilom v ljubljanskem
časopisju, nekatere pa so kar nad vrata obesile venec zelenja. Kjer je tako
“bog roko ven molel”, so jedilnico okrasili z zelenjem, papirnatimi trakovi in
lampijoni, poleg vina pa so postregli s posebno, pustno hrano s špehovko oziroma
ocvirkovo potico, pečeno raco, rebrci z zeljem, pa tudi krofov, bobov in flancatov
ni manjkalo. Najeli so muzikante – harmonikarje, klarinetiste in druge
glasbenike, večje restavracije tudi salonsko godbo, tako da so gostje lahko zaplesali.
Takih domačih zabav ni nihče prešteval, navadno se je njihovo število sukalo
od 30 do 60, vsak gostilničar pa si je moral zanjo priskrbeti dovoljenje pri
policiji in plačati davek.
20