Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Špela Kučan
Ali je to človeško, ali smo sploh še državljani, ali moramo
res ravno Ljubljančani pretrpeti vse kaprice, ki jih z nami
nekdo uganja? Vse to je škandal, ta gneča in tiste stroge
odredbe, vsled katerih so letos vsi plesi trpeli, kajti vsaj to
bi nam smelo biti dovoljeno, da se po volji naplešemo, kakor
je to pravica naše osebne svobode, ki je nihče ne sme
kratiti. Zato pravim: proč z absolutizmom! To je bilo zadnjikrat,
da je Ljubljana plesala do ene čez polnoč. Drugo leto
bo plesala vsaj tako kot druga mesta. Saj je sokolska maškerada
celo v ‘stari, gnili’ itd. Avstriji do jutra trajala. Zato
nasvidenje prihodnje leto, ko bomo svobodni plesali.
(Jutro, 15. 2. 1923)
3 Arena Narodnega doma
Navedena časopisna članka – z začetka in konca obravnavanega obdobja – kažeta
trdno odločenost Ljubljančanov, da svoje mesto poživijo in posodobijo v stilu
velemest. In četudi se jim v teh dvajset letih ni posrečilo velikomestnosti vpeljati
v celoti in skozi glavna vrata, je vendarle počasi toda vztrajno kapljala noter pri
stranskih, prav z družabnimi prireditvami in plesi. Ljubljana je tako v času med
obema vojnama lahko plesala tudi do četrte ure zjutraj. Na plesnem sporedu so
četvorko in valčke zamenjali tango, shimmy in foxtrott s salonsko godbo in raznimi
jazz bandi. V kinematografih so se njeni prebivalci lahko navduševali nad zvočnim
filmom, Rudolphom Valentinom, Greto Garbo in Charliejem Chaplinom.
Gospodične so si v grozo lastnih mater odrezale lase in krila, da so se pokazala
kolena. Ljubljana je od leta 1921 prirejala Velesejem, leta 1933 je kot močan
finančni center po zaslugi Ljubljanske kreditne banke
dobila Nebotičnik s kavarno in “dancingom”, ki je bil
tiste čase tudi najvišja stavba v Srednji Evropi. Postal in
ostal je eden od simbolov Ljubljane, ki se je leta 1935
razširila tudi na svoja predmestja in postala Velika
Ljubljana ... Leta 1939 pa so Ljubljančani odpravili še
eno oviro tisti velikomestnosti, ki so jo merili z družabnimi
prireditvami in še prav posebno s pustnimi zabavami.
Znova so priredili pustni korzo. V primerjavi z Nico ali
Benetkami je bila Ljubljana v očeh zabave željnih meščanov
namreč bistveno na slabšem tudi zato, ker ni imela
svojega pustnega karnevala ali korza. Tak korzo je sicer v
19. stoletju imela, vendar je bil po mnenju oblasti “iz leta
v leto vse bolj nedostojen in mestu prav nič v čast”, tako
da so ga leta 1889 prepovedali. Takrat so se pustne prireditve
in zabave preselile med ljubljanske zidove in tako je
bilo tudi v obravnavanem obdobju vse do leta 1939, ko so
korzo obnovili, na žalost šele tik pred drugo svetovno
vojno.
4 Nebotičnik
14