Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Pustovanje v Ljubljani
sestavni del toalete, in bog ne daj, da bi se pojavila na plesu
brez kakega takega pripomočka. To pot se je odločila za
rahlo rožnat, trdo poškrobljen til oziroma organdi in zgodba
s šiviljo se je ponovila ... 13
Sogovornica Radojka Vrančič pa se spominja, da je šivilja prihajala k njim na dom
dvakrat na leto: spomladi in jeseni in ostala teden dni, da je popravila, sešila in
uredila obleke družinskih članov.
Moški so se v veliki večini zadovoljili s frakom ali smokingom
in slamnatim “žirardijem” ter so redkeje dali sešiti
kostum. Zato pa so tiste ljubljanske dame, ki so kaj
dale nase in na svoj ugled, oblegale šivilje in modistke
z najrazličnejšimi idejami za svoje plesne obleke. Le redke
so bile dovolj petične, da so si jih lahko kupile na Dunaju
ali celo v Parizu. V modnih salonih Hity, Šarc, Magdič
in drugih so si Ljubljančanke rade omišljale tudi
maškaradne kostume, saj so bile pustne plesne prireditve
preveč na očeh javnosti, da bi si lahko dovolile tak
spodrsljaj, kakršnega opisuje Slovenski narod:
PUSTNA NEDELJA V ZNAMENJU ZELJA
Godé pa se še strašnejše reči. Ljudje ne obiskujejo predpustnih
prireditev dostojno oblečeni, se pravi kršijo osnovna
pravila predpustne olike. Čuti se potreba, da bi kdo izdal
knjigo o lepem vedenju v predpustu ali pa povzdignil
glas vsaj v časopisju. Pride ti dama – sicer vsa čast, v dvorano,
kjer opravlja Kurentova garda v najsijajnejših paradnih
uniformah svečan obred. Vsi so bili maskirani in vse drugo
je bilo brezhibno, dama pa vstopi v dvorano v kožuhu. Ples
se je ustavil, plesalci so strmeli v damo kot v prikazen. Dama
pa se ni dala kar tako odgnati in sploh so kožuhi zdaj že
tako redki, da se ga lahko posluži dama na predpustni prireditvi
kot apartne plesne toalete. (Slovenski narod, 8. 2. 1932)
Šivilje so torej takšne in podobne neprijetnosti preprečile,
toda tako oblečena dama je potrebovala še prave
čevlje, pa kup dodatkov – klobuček, krinko in še kaj.
Tudi pričeska je morala biti urejena. Tako so na svoj račun
prišli tudi frizerji, ki so pogosto “odprli svoj salon”
109 Plesna obleka (N. Vrančič), 1937
110 Oglas v predpustu (1930)
13 Tomaž Weber, 150 zgodb Ljubljančana: 1920–2002, Ljubljana, 2004, str. 230–231.
87