Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Pustovanje v Ljubljani
PUSTA SO POKOPAVALI
Med starimi običaji kurentovanja, ki so se ohranili še do danes,
je pokopavanje pusta prav gotovo tista atrakcija, ki ji je
ostalo najmanj romantične privlačnosti in ki jo ljudje in oblast
zaradi njenih grobih izrodkov po pravici preganjajo. Na
letošnjo pepelnico so to navado skušali oživiti štirje delavci
v Zgornji Šiški. Napravili so slamnatega moža, ga privezali
na desko in ga vlačili ves dopoldan od gostilne do gostilne.
Pustni pogreb je privabil tudi mnogo radovednežev, a polagoma
je zavzel že takšne oblike, da je morala policija intervenirati
in je z aretacijo pogrebcev končala komedijo.
(Jutro, 28. 2. 1936)
Če pogrebcev zaradi prehudega razgrajanja niso ustavili policaji, so proti večeru
Pusta odvlekli do kakšne trate, kjer so ali pa ne uprizorili pogreb, potem pa Pusta
sežgali ali vrgli v jarek.
Da oblast in miru željni Ljubljančani pokopavanja Pusta le niso pregnali, dokazujejo
pripovedi sogovornikov o takšnih pogrebih v vseh letih med vojnama. Tako so
na primer železničarji v Zeleni jami v tridesetih letih dajali Pusta na pare “Pri
Krušiču”, ga potem vlekli po gostilnah v zaigranem “pijanem sprevodu”, na čelu
katerega je korakal duhovnik, ki je v roki nosil nočno posodo in pa metlico, s katero
je škropil radovedne otroke, za njim pa so hodili harmonikar, klarinetist,
pogrebci in objokana vdova, dokler niso Pusta sežgali. Na Viču je Pust ležal na parah
v gostilni nasproti Tobačne tovarne. Tisti, ki so prišli “izrekat sožalje”, so v posodo
poleg njega metali kovance za 10 in 20 par. V posodi je bila voda in vanjo napeljana
elektrika, če bi koga preveč srbeli prsti. Koliko srbečih prstov se je ta dan
streslo, ni znano. Pač pa je o “imenitnem pogrebu v Šentjakobski fari” poročalo
Jutro leta 1934:
VESEL POKOP PUSTA
Točno ob 16. uri je izpred hiše žalosti na Karlovški cesti
krenil sprevod skozi špalir krohotajočih se šentjakobskih
faranov. Na čelu sprevoda je korakal velikanski zastavonoša
v starem krilu s fižolovko v roki, na kateri sta bila velik bel
parte in rdeča papirnata zastava. Za njim je šepal črnobel
domino z okleščenim vencem, kateremu je sledil menih v
oguljeni kuti in s šparovcem v naročju, iz katerega je zaman
skušal iztisniti še kako morebiti pozabljeno paro. Harmonikar,
ki se je majal in na vse pretege vlekel meh, mu nikakor
ni mogel pomagati. S sklonjeno glavo, globoko potrta sta
za njim nesla nosača na zasilni iz vej zbiti nosilnici mrtvega
Pusta, ki mu je iz hlačnic, pasu in glave gledala slama. In pogrebci,
strahotno razcapani, oblečeni v stara, vsepovsod
preluknjana in razcefrana krila starih mater so jokali res tako
83