Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Špela Kučan
PUSTA SMO SEŽGALI, POKOPALI. Plesi in bali so prav
lepi in imenitni, ali pustno veselje doseže svoj vrhunec šele
na redutah in maskeradah. Rezervirani so jim zadnji dnevi
predpusta ali pa sam praznik Pusta, Karnevala ali Kurenta.
Zamera gori ali doli, povedati moram, da Kranjci ne spravijo
take maskerade skupaj kakor Primorci. No maskerade z
žido in žametom, cvičkom in krofi ter rodoljubnim krokom
so se tudi v stari Ljubljani obnesle, ali reduta je mogoča le
pod vodstvom in s sodelovanjem živahnega in vročega primorskega
temperamenta ... (Jutro, 22. 2. 1928)
Tolikšnega zanimanja ljubljanskih časnikov je bila deležna le še sokolska maškarada
v Narodnem domu, ki pa je nihče od sogovornikov ne postavlja ob rob Črnobeli
reduti. V nasprotju z »množično in ordinaire« maškarado v Narodnem domu
je Črno-bela reduta – ki se je spominjajo prav vsi, četudi je večina o njej le brala
ali slišala – v spominu ostala kot »imenitna, elegantna prireditev, ki se je je udeleževala
ljubljanska smetana oziroma frakarji«. Vendar pa elita, ki se je udeleževala
Črno-bele redute v njenih najboljših letih in ki so jo res sestavljali ljudje s samega
vrha družbene lestvice, ni prihajala le iz Ljubljane. Prireditve so se poleg uglednih
ljubljanskih kulturnikov in umetnikov, ki so pomagali pri organizaciji redute (arhitekt
Spinčič, umetniki Saša Šantel, Kos, Tratnik, Kregar, Vavpotič, Dolinar, Globočnik
in Pirnat) in družbenopolitičnih veljakov, ki so kot damski komite ali komite
gospodov prevzeli pokroviteljstvo (gospodje Rybář, Savo Sancin, Praprotnik in
dame gospe Žerjavova, Pucova in Gromova) udeleževali še ljubljanski župan Puc,
ban Marušič in podban Pirkmajer s soprogami, predstavniki tujih držav (češkoslovaški
konzul in podkonzul, avstrijski generalni konzul in francoski konzul), višji
državni pravdnik, predsednik višjega deželnega sodišča, visoki častniki in “ostala
elegantna množica” tudi iz Škofje Loke, Bleda, Kočevja in Zagreba ...
Seveda Črno-bela reduta ni bila najbolj vidna ljubljanska pustna prireditev že kar
od vsega začetka. Prvi časopisni podatki o pustni reduti SK Primorje iz obdobja
med obema vojnama segajo v leto 1923, ko je ta klub v Narodnem domu priredil
cvetlično reduto. Do srede dvajsetih let so podatki bolj skopi in dajo predvsem vedeti,
da redute SK Primorje ne gre zamenjevati s Primorskim akademskim plesom,
ki je bil leta 1925 že tretji po vrsti. Čeprav reduta še ni imela stalne devize črnobela,
ki je od leta 1926 novo pravilo, že dotedanji podatki nakazujejo sistem pravil
oziroma določil, ki je bil dokončno izoblikovan kasneje in je dajal tej prireditvi
značilen ton:
... Vstop strogo proti vabilu, ki se že razpošiljajo. Gospodje
akademiki in klubovi člani vstop z izkaznico. Eventuelne
reklamacije naj se naslovijo na g. Savo Sancin, Erjavčeva
cesta. Dostop dovoljen tudi dostojnim maskam [...]
Uverjeni smo, da bo prireditev uspela, zlasti ker je to edina
elitna maškarada v tej sezoni. (Jutro, 1925)
46