Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Špela Kučan
od srca, da je bilo tuljenje slišati tja do rotovža. Pogreb se
je ustavil pred prvo gostilno, nastala je gluha tišina. Potem
je harmonikar zaigral do solz ganljivo žalostinko. Ali očividno
brez uspeha. Pogreb je krenil takoj v drugo krčmo, se
do poznega večera vil po romantičnih ulicah šentjakobske
fare in v vsaki krčmi pustil malo Pustove slame, da bi pokojnega
veseljaka krčmarice in gostje ohranili v lepem spominu.
Z večerom se je polegel tudi jok, ponehalo je splošno
žalovanje in na slanikovi pojedini se je pričel nov čas.
Slanikova pojedina
Slanikova pojedina je bila za ljubljansko pepelnično sredo med vojnama ravno tako
značilna prireditev kot pokopavanje Pusta. To pojedino, ki so ji rekli tudi slanikov večer,
so na pepelnico zvečer prirejali ljubljanski restavraterji Krapeš v Zvezdi, Slamič
in Šterk in v hotelu Union. Na jedilniku so ob dobrem vinu ponujali vse vrste morskih
rib in školjk. Vstop je bil seveda prost. V ozadju je igral kateri izmed ljubljanskih salonskih
orkestrov. S tem večerom so plesa in zabave naužiti ljubljanski meščani uradno
končali pustovanje. Seveda ne kar vsi po vrsti. Predvsem so se slanikove pojedine
udeleževali ugledni mestni očetje z družino ali brez, ki so že tako in tako izstopali na
vseh prireditvah, verjetno pa tudi vsi tisti, ki so imeli radi ribe. Restavrater Krapeš, ki
je bil za svoj poklic prav posebno nadarjen in so ga Ljubljančani klicali “Ata Živili”,
je tudi iz običajnega pepelničnega ribjega jedilnika napravil nekaj več – razstavo, na
katero je povabil svoje goste s takim oglasom:
Restavracija Zvezda priredi danes kakor običajno slanikovo
pojedino. Vabimo cenjeno občinstvo na razstavo teh
jedil, ki bo otvorjena od 6. do pol 8. zvečer, kjer bo imelo
priliko videti različne kuhinjske dobrote. Za obisk se priporočata
Franc in Rozi Krapeš. (Jutro, 8. 2. 1932)
Slanikovih pojedin je bilo sinoči malo, ker se pač povsod
pozna kriza, vendar pa je naš bajno optimistični mojster
Živili riskiral in priredil v svoji restavraciji Zvezda pravo razstavo
najizbranejših kulinaričnih umetnin, ki so jo naše gospodinje
že v mraku kar v trumah prihajale občudovat, a
zvečer so razstavo ugonobili najuglednejši ljubljanski svetniki
in župan. (Jutro, 9. 2. 1932)
Krapeša so zasuli s pohvalami, pustili pa so le 16 kilogramov težkega sulca, ki so
ga “Zvezdini kletarji opremljenega z najdostojnejšim vinskim spremstvom” ponudili
svojim cenjenim gostom na že postni četrtek.
84