Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Špela Kučan
PREDGOVOR
Slovenski etnologi in kulturni zgodovinarji, ki so v daljni in bližnji preteklosti raziskovali
pustne običaje kot del družbene oziroma duhovne kulture na Slovenskem,
so se omejevali predvsem na podeželje oziroma na vas in predvsem na preteklost,
tako da je to področje v urbanem okolju ostajalo neraziskano.
Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je poglobljen pogled
v pustno dediščino urbanega okolja Ljubljane. Knjiga je dopolnjena raziskava,
ki je nastala leta 1990 med univerzitetnim študijem etnologije in kulturne antropologije
kot izraz mojega zanimanja za maske in pustni čas. Moj mentor prof. dr.
Janez Bogataj nas je študente seminarja Etnologija Slovencev ves čas opozarjal na
etnološko zelo zanimivo in živahno ljubljansko in slovensko urbano kulturno dediščino
in nas spodbujal k naprednemu, razvojnemu pogledu na etnološko raziskovalno
delo.
Za raziskovanje pustovanja v urbanem okolju Ljubljane je bila odločilna specifičnost
sodobnega etnološkega pogleda, da kulturno dediščino in običaje kot pojavnosti
načina življenja spremlja in preučuje v njihovem spreminjanju skozi čas.
Seveda je k odločitvi pripomoglo tudi dejstvo, da sem Ljubljančanka in mi je to
okolje blizu, čeprav se v raziskavi osredotočam na starejše časovno obdobje. Ljubljanska
pustna dediščina je v celoti preobširna za eno samo raziskavo, zato sem
pregled omejila na čas med svetovnima vojnama. Časovna omejitev izhaja iz specifike
etnološkega raziskovalnega dela, ki se ob pisnih in materialnih virih opira tudi
na ustne vire. Strokovni izraz zanjo je metoda dela z informatorji, živimi pričami
ali neposrednimi udeleženci obravnavanega dogajanja. Obravnavano časovno obdobje
je v tem oziru skrajna točka, ki jo je bilo moč še doseči in preverjati v živo,
z informatorji. V knjigi izraz informator nadomeščam z izrazom sogovornica/sogovornik
oziroma sogovorniki, ki v množinski obliki pomeni tako ženske kot moške
udeležence in v času raziskave še žive priče obravnavanega pustnega dogajanja
in njihove spomine na te dogodke, ki so jih obujali v pogovorih. Žal so
udeleženci obravnavanega dogajanja že maloštevilni.
Čas od prve do druge svetovne vojne tudi sicer v slovenski zgodovini pomeni sklenjeno
obdobje zaradi svoje specifičnosti – kulturne, družbene, politične in gospodarske
– tako v svetovnem in slovenskem kot ljubljanskem oziru. V obdobju, ki ga
zamejujeta svetovni vojni, se je Ljubljana kot glavno mesto Slovenije oziroma
Dravske banovine pospešeno razvijala v kulturno in družabno središče. Po prvi
svetovni vojni je ustanovila univerzo ter konec tridesetih z arhitektom Jožetom
8