Letnik 9/2, september 2007 - Slovenska vojska

Iztok Prezelj
– razlikujemo tudi koordinacijo po načrtu (standardizirana koordinacija) ali
improvizirano koordinacijo. Prva je pogosto formalna, druga ne;
– poleg tega je lahko protiteroristična koordinacija tudi sekvenčna. Pri tej je
najprej aktivna ena organizacija in šele nato druga, pri čemer so aktivnosti druge
usklajene z aktivnostmi prve. Po drugi strani pa je mogoče izvajati tudi recipročno
koordinacijo, pri čemer gre za simultano dejavnost več organizacij oziroma
resorjev pri reševanju skupnega nerešenega vprašanja na področju terorizma.
Z medoresorskim in koordiniranim združevanjem protiterorističnih akterjev in
mehanizmov lahko torej skladno s primerjalnimi prednostmi med posameznimi
akterji prispevamo v mozaik celovitega in integriranega protiterorističnega
delovanja na nacionalni ravni. Purgova (1997) teza, da je učinkovitost boja
proti terorizmu tesno povezana s stopnjo njene organiziranosti, v bistvu velja na
nacionalni ravni tako za organiziranost posameznih sektorjev oziroma resorjev kot
tudi za organiziranost medresorskega sodelovanja.
N E K AT E R A N A J P O M E M B N E J Š A P O D R O Č J A
P R O T I T E R O R I S T I Č N E G A M E D R E S O R S K E G A S O D E L O VA N J A I N
K O O R D I N I R A N J A
Medresorsko sodelovanje in koordiniranje sta nujni na vseh stopnjah
protiterorističnega delovanja: pred napadi in po njih. Področij, na katerih (lahko)
potekata, je zelo veliko. V nadaljevanju so navedena in opisana le nekatera.
Na stopnji ocenjevanja terorističnega ogrožanja je nujno uskladiti strukturo
ocenjevalnega procesa z značilnostmi ogrožanja. Nenehno je treba pridobivati
vse podatke, povezane z ogrožanjem (akterji, motivi in cilji, zmogljivosti, vzroki,
obseg ipd.), nato oceniti položaj in v nadaljevanju na grožnjo opozoriti odgovorne
ter morda splošno javnost. Struktura procesa ocenjevanja terorističnega ogrožanja
nacionalne varnosti mora torej zagotavljati in omogočati:
– zadostno stalnost ocenjevanja, s katero se lahko fleksibilno ocenjuje
spremenljivost;
– spremljanje mednarodnih podatkov o terorističnih grožnjah;
– celovitost in multidisciplinarnost ocenjevalnega pristopa;
– interdisciplinarnost ocenjevalnega pristopa.
Teroristično ogroženost lahko ocenjujejo vse zgoraj navedene institucije. Za
kompetentno obravnavanje ogroženosti je nujna vsebinska vključenost državnih
in tudi nedržavnih organizacij. Proces celovitega ocenjevanja ogrožanja
71