Letnik 9/2, september 2007 - Slovenska vojska
Letnik 9/2, september 2007 - Slovenska vojska
Letnik 9/2, september 2007 - Slovenska vojska
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
NUJNOST MEDRESORSKEGA SODELOVANJA IN KOORDINIRANJA V BOJU ...<br />
celovitega kriznega odzivanja v praksi, odpravljanju težav, ki se nanašajo na<br />
prepletanje pristojnosti, identificiranju pomanjkljivosti, povezanih z metodami in<br />
opremo, ter pomoči pri vzajemnem razumevanju vlog, promoviranju harmonije in<br />
vzpostavljanju kohezije pri skupnem delu.<br />
Sodobna računalniška tehnologija omogoča na področju protiterorističnega<br />
načrtovanja in usposabljanja izvajanje simulacij terorističnih dogodkov, kar je<br />
bistveno ceneje kot preverjanje načrtov v resničnem okolju. Simulacije terorističnih<br />
dogodkov se nanašajo na ustvarjanje umetne krizne realnosti z namenom, da bi<br />
preverili delovanje načrtov, organizacij in ljudi (glej Turner, 1995: 32; T’Hart,<br />
1996: 134).<br />
Na stopnji neposrednega kriznega odločanja in vodenja kriznega odzivanja<br />
na teroristični napad je predvsem treba sprejemati kvalitetne odločitve v realnem<br />
času in pridobiti ter ohraniti nadzor nad kriznim položajem, kar je pogosto<br />
povezano z medorganizacijskim sodelovanjem na različnih ravneh. V ta namen<br />
obstajajo razni krizni centri oziroma telesa, v katerih so predstavniki ustreznih<br />
organov (na primer sveti za nacionalno varnost, vladni koordinacijski odbori<br />
ipd.). Koordinacija poteka na politični, operativni in terenski ravni (Taw, 1997:<br />
7) oziroma strateški, operativni in taktični ravni (Hillyard, 2000: 239). Pri<br />
vsem tem je treba vertikalno in horizontalno uskladiti neposredne krizne<br />
aktivnosti izvajalcev na terenu in njihovih strateških vrhov, ki sprejemajo ključne<br />
odločitve. Odločanje v mreži kriznega upravljanja je lahko centralizirano,<br />
decentralizirano ali hibridno. Pri decentraliziranem odločanju so organizacije<br />
(ministrstva, sektorji) avtonomne pri odločanju glede svojega sodelovanja v<br />
mreži. Centralizacija pomeni, da o tem odloča mrežna koordinacijska entiteta<br />
(sistem, vodja, osebje, center), medtem ko hibridni način odločanja predstavlja<br />
vmesno kategorijo, v kateri organizacijski člani predstavljajo usklajevalno<br />
entiteto, ki sprejema odločitve (Hillyard, 2000: 91). Verjetno je s stališča<br />
fleksibilnosti kriznega odzivanja morda najprimernejši hibridni način odločanja,<br />
ker glede na potrebe kriznega upravljanja lahko privzema pozitivne lastnosti<br />
centraliziranega ali decentraliziranega odločanja. Seveda pa je za reševanje<br />
manj zapletenih kriz primernejše decentralizirano odločanje, medtem ko je pri<br />
kompleksnejših krizah treba oblikovati takšno ali drugačno obliko centralizacije<br />
decentraliziranih odločevalskih organov.<br />
Na tej stopnji je izjemno pomembno, katera institucija ima koordinatorno vlogo<br />
in kaj to natančno pomeni. To pa naj bi bilo jasno že na stopnji protiterorističnega<br />
kriznega načrtovanja.<br />
74