Letnik 9/2, september 2007 - Slovenska vojska

Iztok Prezelj
državi pa je prišlo do oblikovanja integralnega protiterorističnega zakona.
Na nacionalni ravni protiterorističnega načrtovanja se zahteva aktivno sodelovanje
med različnimi ustreznimi akterji. V tem smislu govorimo o mrežnem
protiterorističnem načrtovanju, v literaturi pa je mogoče zaslediti tudi izraze,
kot so integrirano načrtovanje (Quarantelli, 1996: 187; Payne, 1999) ali skupno
večagencijsko načrtovanje (Payne, 1999), združeno načrtovanje (Hillyard, 2000:
13) in celovito načrtovanje (Gillespie in Mileti, 1979: 1).
Proces intenzivnega multi- in medresorskega protiterorističnega načrtovanja
je pomemben tudi zato, ker prispeva h graditvi zaupanja in partnerstva v
institucionalni mreži protiterorističnega delovanja, hkrati pa omogoča identifikacijo
podvajanja dela, načrtov, vlaganj sredstev in ključne medorganizacijske težave
razkrije že pred krizo, ki bi nastala zaradi terorističnega napada. Vzpostavljanje
potrebnih mrež med ustreznimi akterji je dolgotrajno in zahteva neprestano
obnavljanje, da bi zagotovili njihovo učinkovitost.
Protiteroristične načrte kriznega odzivanja je treba preverjati in prilagajati
spremembam v okolju, pri čemer lahko pomagajo stroge, večkratne (periodične),
nerutinske in realistične vaje, ki specializiranim institucijam (civilna zaščita,
vojska, policija, obveščevalne službe, zdravstvene službe itn.) omogočajo
ponotranjenje teh načrtov. Krizna pripravljenost ne sme biti zgolj sektorizirana
po posameznih organizacijah, temveč mora biti dejavnost organizacij iz celotne
skupnosti (glej npr. Sundelius, Stern in T’Hart, 1986: 245). Simulacije in vaje
potekajo po kriznih scenarijih, ki so lahko manj ali bolj kompleksni. Ločimo
scenarije za krize tipa A, ki vključujejo dogodke iz pristojnosti enega ministrstva,
krize tipa B, ki vključujejo dogodke iz pristojnosti več ministrstev, in tipa C,
ki zahtevajo kabinetno usklajevanje (Heinzen, 1996: 50). 3 Podobno Payne
(1999) ločuje med individualnimi in kombiniranimi oziroma večagencijskimi
(kompleksnimi) vajami, ki vključujejo več akterjev, Lute (1998: 14) in Moore
(1998/1999) pa omenjata večagencijske vaje oziroma urjenja, ki so predvsem
namenjena preverjanju povezav med organi na različnih ravneh, preverjanju
3
Vsi omenjeni tipi scenarijev so učinkoviti, če vključujejo, kot meni T’Hart (1996: 136), najbolj verjetni najslabši
primer, najmanj verjetni najslabši primer, najbolj verjetni najboljši primer in najmanj verjetni najboljši primer.
Pri tem se izpostavlja dilema realističnosti scenarija. Ta mora biti namreč dovolj realističen, da ga sodelujoči
praktiki sprejmejo, po drugi strani pa so prave krize nepojmljivi in nepričakovani dogodki, kar pomeni, da
morajo biti scenariji tudi nadrealistični. Teoretiki o tem ne soglašajo. Morda je še najprimernejša Turnerjeva
ugotovitev (1995: 36), da realističnost scenarija ni nujna v vseh vidikih. Solstrand (1995: 63) pa ugotavlja, da
praksa na Norveškem kaže na največjo analitično vrednost prav scenarijev, ki so bili med preigravanjem neverjetni.
Tudi Walker (1995: 76) meni, da je za krizno načrtovanje koristno, če scenarij vključuje ne samo verjetne
dogodke, temveč tudi zgolj možne dogodke. Dogodki 11. septembra potrjujejo omenjene razmisleke.
73