odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

til bolečine, ki so se stopnjevale in ponavljale,je pri tem doživljal hkrati z njimitudi negotovost, bojazen in skrb, kaj sez njim dogaja, kaj se skriva za temi težavami.Če pa mu je zdravnik povedal, daje vzrok kakšnih drugih njegovih tegobna primer rak, da je zbolel za sladkornoboleznijo ali na primer za multiplo sklerozo,je anksioznost toliko hujša. Pravzapravgre tedaj za porušeno psihično ravnovesje,za anksiozno krizo, ki se, če jepodpora v okolju šibka, pogosto še poglobiin neredko sprevrže celo v depresivnostanje. Če se ustavimo pri bolniku, ki muje zdravnik sporočil, da gre pri njem zarakasto obolenje, ne smemo pozabiti, daljudje že samo besedo rak asociiramo spredstavo o dolgem trpljenju. Ko sem vletih 1988–1989 opravila v tedanji mariborskisplošni bolnišnici (zdaj UKC Maribor)raziskavo s tega področja, je bilmed vsemi vrstami strahu, ki jih doživljajotovrstni bolniki, dejansko močnejši odstrahu pred smrtjo strah pred dolgotrajnimtrpljenjem in odvisnostjo. Kako se izkopatiiz take krize? Kako zaupati, dasmemo takšne in vse podobne emocijeobčutiti, predvsem pa, da smemo to, karnas dela napete, nemirne, negotove, zaskrbljenein prestrašene, izraziti z besedami,a tudi drugače! Tolažbe ali navideznespodbude zdravstvenega osebja vslogu: »Pa ja ne boste zdaj jokali, zdaj moratebiti vendar junak« so zato povsemneustrezne. Stiskanje zob, nekakšna herojskadrža, krizo samo še poslabša. Dabi lahko prizadeti posameznik na novo zaživel,poiskal nove poti zase, se mora najprejosvoboditi notranje stiske.Zaradi vsega tega ni presenetljivo, da si znanstveniki po svetu prizadevajo, da sev razumevanju in obravnavi kroničnega bolnika v praksi uveljavi celosten pogledna bolnika. Govorijo o novem, ustreznejšem pogledu na posameznika, ki zboli alise tako le počuti in ki ga predstavlja t. i. biopsihosocialni model zdravja in bolezni.Kako je s tem v praksi? Starostniki so vbolezni pogosto bolj ali manj prepuščenisamim sebi, družine zaradi različnihokoliščin ne opravljajo več vseh nalog inskrbstva, kot so jih menda nekoč.Zdravstveni delavci v socialnih domovih innegovalnih bolnišnicah pa soobremenjeni in premalo jih je.Pri tem vprašanju se dotikate vsaj dvehproblemov hkrati: starostnikov oziromanašega odnosa do problemov staranja inostarelih v družbi na splošno ter preobremenjenostizdravstvenega in negovalnegaosebja s to problematiko na drugistrani. Ne enemu ne drugemu se najverjetnejev prihodnje ne bomo mogliizogniti. Staranje je naravni proces slehernika,je pa res, da se življenjska dobapodaljšuje, s čimer nastaja veliko novihproblemov, tudi vprašanja oskrbe in pomoči.A čemu razmišljati le, da star, obnemogelposameznik vselej spada v domostarelih? Morali bi razvijati druge, starostnikuprijaznejše oblike pomoči, organiziraneznotraj okolja, ki ga je vajen.Svojci pogosto ne vedo, koliko in kdaj najbi se z bolnikom pogovarjali o njegovibolezni. Kako najti pravi trenutek in kakovoditi pogovor?To je zelo dobro vprašanje. Kot po navadi,pa naj gre za otroka ali odraslega,je tudi pri pogovoru z bolnikom dobro izhajatiiz njegovih potreb in njegove pripravljenostina pogovor. Ne zdravnik, kibolnika informira, in ne njegov svojec, kimu želi v stiski pomagati, ne moreta ravnatinarobe, če spoštujeta predvsem bolnikovopotrebo “vedeti” in njegovo trenutnozmožnost “slišati”. Nismo v vsakemtrenutku zmožni prenesti hkrati vse resniceo svojem zdravstvenem stanju. Tudinismo vsi enaki. Kar nekatere naredi močnejše,druge zlomi. Ni prav, da se vsembolnikom, ne upoštevaje njihove posebnostiin življenjske okoliščine, vrže vobraz hkrati vsa resnica, sploh pa ne, čeprvemu pogovoru ne sledi naslednji stik.Bolj prav je, da se pravilno dozira po načelihterapevtske komunikacije: »Verjetnoste si že ustvarili določeno mnenje osvojih težavah?« ali pa »Vas kaj posebejzanima, o čemer bi se lahko midva posebejpogovorila?«. Pravzaprav postane natej točki pomembna naša zmožnost empatije,sposobnost vživeti se v tujo kožo,razumeti položaj drugega človeka. Konas drugi potrebujejo, niso pomembninasveti, ki so morda kdaj pomagali nam,še manj sodbe. Tisto, kar šteje, je, da pustimoprostor drugemu, ko je pripravljenspregovoriti o svojih težavah, in da ga tedajposlušamo in poskušamo razumeti.Druga stran bo zelo dobro zaznala razliko,ali čutimo z njo ali se le pretvarjamoin so nam njeni problemi odveč.Nekateri hudo bolni posamezniki soprecej negativistični, drugi vdani v usodoin za tretje se zdi, da se svojega stanjasploh ne zavedajo ali ga celo zanikajo.Natančno to. Zelo različne so te reakcije.To so pravzaprav stanja doživeteogroženosti in posledično sproženiobrambni mehanizmi. Lahko je to beg inzanikanje dejstev, lahko je to apatičnostin vdanost v usodo, fatalizem, kot pravimo.Več ko je tega, hujša je stopnja posameznikoveranljivosti. Kako je s psihološkopodporo svojcem, tudi ti so pogostov stiski. Po eni strani so močnoobremenjeni zaradi bolezni v družini,hkrati so nemočni glede zdravstvenegastanja njim drage osebe. Bolezen in njenonapredovanje z vsemi posledicami,ki jih prinaša, vedno prizadeneta vso družino.Včasih smo na ta del premalo pozorni.Niso tako redki primeri, ko se pribolnicah z malignomom dojke ali ginekološkegaraka začno krhati partnerskiodnosi prav v času, ko naj bi bila prizadetaženska deležna največje podpore inpomoči v domačem okolju. Ali pa, spomnimse primera, ko je bolnica odklanjalaoperativni poseg in kemoterapijo, pa čepravji je ginekolog natančno pojasnil,da bi bilo v njenem primeru to zanjousodno. A ni pomagalo. Pacientka jevztrajala pri svojem. No, zaupljiv pogovorz njo je pozneje pokazal na vzrok.Doma jo je čakal precej mlajši partner, zakaterega je pacientka trepetala, da ga boizgubila, še preden je zbolela. V takihprimerih je ukrep krizne intervencije večkot dobrodošel. Tudi v tem primeru je bilotako. Pacientka je premagala svoj strah inkončno privolila v poseg.Kako razvita je zdravstvena psihologijapri nas in kako razumete njen razvoj vprihodnje?No, tu pa zares zaostajamo in kot kaže,kmalu ne bo nič bolje. Bom povedalatako: v sosednji Avstriji imajo okrog 5500kliničnih psihologov, ki so hkrati usposobljenizdravstveni psihologi. Kakšna jenaša številka? Res smo manjša država,a razlika je vseeno dramatična. Samookrog 150 kliničnih psihologov imamoin še ti delujejo večinoma znotraj psihiatrijeali se v zunajbolnišnični oskrbi posvečajoproblematiki psihičnih motenj.Pri zdravstveni psihologiji pa ne gre zato, da bi bilo z nekom nekaj narobe, čega je strah pred operacijo, če je potrt, kerje izgubil svojca in mu je treba nuditipodporo na poti žalovanja. Gre za normalnepsihološke pojave.Sladkorna bolezen 11MAJ 2012