odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

spremljale so jih od prvih dni, ko se jezdravljenje z inzulinom začelo, pa prekštevilnih kolonij v Kraljevici in zdaj naDebelem rtiču opazovale, kako rastejo,končujejo šolanje ter si ustvarjajo poklicnekariere in družine. Še zdaj semnogi vrnejo na kliniko predstavit svojepartnerje in otroke in to je za vse nasdokaz, da smo bili s svojo šolo uspešni.Dragoceno delomedicinskih sesterNajdlje so z otroki delale medicinskasestra Marina Jerina, ki kljub upokojitvinadaljuje delo v koloniji, dolga leta Šolodobrega vodenja sladkorne bolezni razvijadiplomirana sestra Ivica Zupančič,prav tako pa življenjske zgodbe našihsladkorčkov spremlja medicinska sestraMihela Jurčec, ki je zdaj aktivna tudi vDruštvu za pomoč otrokom s presnovnimimotnjami in vsa ta leta pomaga oblikovatikolonijo. Ne smemo pozabiti BredeStergar, ki je vrsto let poučevala v Šolidobrega vodenja sladkorne bolezni inpredajala svoje znanje in izkušnje, pridobljeneob zdravljenju svojega sina, ki jeimel od zgodnjega otroštva diabetes. Sledileso še medicinske sestre Zvonka Žnidar,Magda Špilak, Marta Vozlič, številnediplomirane medicinske sestre – TadejaLogar Dolinšek, Marija Dolinar Šifrer,Barbara Murn Berkopec, Ana Gianini,Rebeka Kokalj Vrtarič; tu so zdravniki,mag. Nina Bratanič, mag. MojcaŽerjav Tanšek, doc. dr. Nataša Bratina inprof. dr. Tadej Battelino in seveda še številnemedicinske sestre in mlajši zdravniki.Naše vrste je okrepila še psihologinjaSimona Klemenčič, brez nutricionistkeAndreje Širca Čampa ne bi šlo ...Tako tudi zdaj na oddelku ves čas tečevzgoja mladih kadrov, ki so enak pristopk otroku in družini v prvih trenutkih poodkritju bolezni ohranili na pristni emocionalnipodlagi, kar lahko družini pomagaprebroditi prvo stisko ob spoznanju,da ima otrok sladkorno bolezen.Pa vendar, kaj vse smospremenili v teh letih?Vedno je bilo temelj obravnave otrokaz novoodkrito sladkorno boleznijotipa 1 izobraževanje vse družine o sladkornibolezni, sledili smo smernicam, kiveljajo v svetu, ter vpeljevali najnovejšetehnike in inzuline. Vodenje sladkorneLahko si predstavljate stisko družine med taborjenjem nekje na Hrvaškem, če jeedina brizgalka počila med zamudnim prekuhavanjem, ali pa se je iglica skrivilado neuporabnosti. Kako je bilo šele kopati zemljanke za shranjevanje inzulina vkampu brez elektrike. Pa vendar je šlo! Nekaj kapljic Benediktovega reagenta sostarši prekuhali skupaj z urinom na posebnem gorilniku, prašek ali tableto Clinitestdodali vzorčku urina in v doma narisan zvezek skrbno zapisali, koliko križevsladkorja in acetona je bilo v urinu dopoldne, popoldne ali ponoči. Debela črnapika poleg +++ je pomenila, da je otrok veliko lulal, Ž, dodan k piki, da je bil žejen,velik krogec pa je pomenil hipo. Seveda pa je bilo ključno, kam si ta znak napisal;če je bil pred +++, je to pomenilo pred dopoldansko malico, pred popoldanskomalico ali pred polnočjo, če si isti znak zapisal za +++ v prvi ali drugi, tretji koloni,pa je bil to čas po dopoldanski malici in pred kosilom, po popoldanski malici inpred večerjo ali po polnoči pa vse do jutranjega vstajanja. Tega se res ni bilo lahkonaučiti. Na podlagi teh znakcev si se nato s 24-urnim zamikom odločil, kako bošprilagodil odmerek inzulina naslednje jutro ali večer. Še težja so bila navodila, kajnarediti, če otrok zboli, saj je bil takrat ključen prehod z dveh odmerkov inzulina naštirikrat dnevno injiciranje hitrodelujočega – kristalnega inzulina. Tudi injiciranjeinzulina z iglo velikanko ni bilo preprosto, še teže pa je bilo prilagoditi odmerekinzulina na manj kot dve enoti natančno. Zato so bila nihanja sladkorjev v temčasu zelo velika, povprečne vrednosti krvnega sladkorja so pogosto presegale 20,0mmol/l, pogoste so bile ketoacidoze. Tudi hude hipoglikemije so bile del vsakdana,še posebno pri malčkih, ki pa so na vso srečo zbolevali veliko redkeje kot danes.Pribor za injiciranje inzulina in zvezek samokontrole iz sedemdesetih letbolezni se je od leta 1955 seveda močnospremenilo. Sprva smo uporabljali steklenebrizgalke za večkratno uporabo intope igle, ki so se po številnih injiciranjihinzulina lomile. Otrok je imel na voljoeno brizgalko in dve igli za eno leto,starši so se skušali znajti na različne načine,da so dobili več brizgalk in iglic.Razvoj medicinskihpripomočkov za diabetikeSteklene brizgalke so nato zamenjalebrizgalke za enkratno uporabo, ki soomogočile natančnejše odmerjanje inzulina.Tako so starši odmerili inzulin, sprvo iglico prebodli stekleničko NPH –motnega inzulina, pripravili želeno številoenot in nato z drugo iglico in brizgalkoprebodli še stekleničko bistrega kristalcater s tanjšo in krajšo iglico injiciralidva inzulina zapored otroku v podkožjenadlakti, trebuščka, zadnjice alistegna. Tudi odmerjanje je bilo že natančnejše,vsaj na eno enoto natančno, zmalo domišljije celo na polovičko enote.Sledile se še brizgalke s pritrjeno iglico,kjer se je bilo treba dodatno izuriti,kako izvleči pravo število enot inzulinas hitrim učinkom in nato v isto brizgalkododati še počasni – motni inzulin.Marsikatera brizgalka je sprva romala vsmeti, saj starši ali najstnik niso bili prepričani,da so bili dovolj natančni pripripravi inzulina. V osemdesetih letihsmo nato postopno začeli uporabljatisodobne mehanske injektorje. Ti so v devetdesetihletih popolnoma izpodrinilibrizgalke. Izjemno tanke iglice, ki sobile elektronsko brušene, možnost prilagajanjaodmerka inzulina na 0,5 enotenatančno, dvainpolkrat bolj koncentriraninzulin so olajšali injiciranje inzulinatudi pri najmlajših bolnikih.Sladkorna bolezen 37MAj 2012