odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

OSEBNA ZGODBADementna mamaAdijo, grem domov!® Neva ŽeleznikSredi noči sem zaslišala brneti telefon in glas na oni strani žice je dejal: »Kličemo vas s policijske postaje. Sredimesta smo našli vašo mamo in vas prosim, da pridete ponjo.« Šok in zmeda v glavi. Vedela sem, da si mama, ki jihima že več kot petinosemdeset, pogosto domišlja, da ji sosedje kradejo stvari in da ji vsi hočejo kaj slabega.34 Sladkorna bolezenMAJ 2011Policisti, očitno vajeni izgubljenih starejšihduš, so z mamo prijazno klepetali.Mene pa je pogled nanjo pošteno pretresel.Oblečena je bila namreč le v tankojutranjo haljo. Pod njo je imela samospodnjice in na nogah copate. Celo breznogavic je bila. Ni vedela, kdaj in zakajje šla od doma. Ničesar se ni spominjala.Če gledam nazaj, vem, da sem takratravnala narobe. Od policistov bi moralazahtevati potrdilo o tem, kje in v kakšnemstanju so mamo našli. Opremljenas takšnim »papirjem« bi jo veliko hitrejespravila do psihiatrične pomoči. Takobi obema prihranila veliko hudega, predvsempa bi mama takoj dobila ustreznopomoč. Če bi si zlomila nogo, bi jo gotovoodpeljala na urgenco. Ker pa je šloza »zlom« v njeni glavi, njene »poškodbe«nisem prepoznala.Mama spet domaSem edinka. Z možem in dvema sinovomastanujemo v bloku in nimam dodatnesobe zanjo, da bi jo vzela k sebi.Zato sem trikrat na dan hodila k njej inbila že po enem mesecu na robu utrujenostiin obupa. Počutila sem se popolnomanemočno. Kar naprej sem se spraševala,zakaj svojcem dementnih osebnihče ne pomaga, zakaj ni dovolj psihiatrovv zdravstvenih domovih, zakaj nemorejo vsi, ki bi potrebovali daljše psihiatričnozdravljenje, takoj v bolnišnico,in končno, zakaj ni dovolj prostora za starejše,tudi za tiste, ki so dementni, v domovihza starejše? Sama vprašanja innobenega odgovora. Jasno mi je bilo,da mama ne bo več mogla živeti sama.Kar naprej pa je ponavljala, da v dom negre. Dom starejših je jemala kot odhodv smrt. Nisem je hotela prizadeti, zatosem se odločila, da bom še enkrat poskusila,ali lahko ostane doma. Zato semobiskala njeno splošno zdravnico in joprosila za zdravila. Mama je namreč trdila,da so ji vsa zdravila pokradli. Bilasem šokirana, ko sem ugotovila, da senjeni zdravnici še sanjalo ni o tem, kakšnetežave ima njena dolgoletna pacientka.Dejstvo je, da splošni zdravniki premalovedo o demenci.ZdravilaIz varnostih razlogov sem ji vedno puščalana mizi le zdravila za dva ali tri dni.Pa ni šlo. Včasih je pojedla vsa hkrati,včasih pa je nanje čisto pozabila … Bilasem obupana. Iz dneva v dan mi je bilobolj jasno, da mama ne more več skrbetisama zase. Ves čas sem tudi trepetala,da bi se zažgala, ko si bo kaj skuhala. Čepravmama ni imela zelo nizke pokojnine,si zasebnega servisa za pomoč starejšimne bi mogla privoščiti. Za osem ur pomočina dan bi morala plačati vsaj tisočpetsto evrov na mesec. Zato sem ji predlagala,da bi vzela v stanovanje kakšno študentkomedicine. Ni hotela. Bilo je čedaljeslabše. Izgubljala se je v lastnem stanovanju,saj ni ničesar več našla. Čepelaje v kotu in kar naprej ponavljala, da soji vse pokradli. Ker se je mama čedalje boljzapirala v svoj svet, sem poklicala na psihiatričnokliniko. Pa so mi rekli, naj jo pripeljemčez dva meseca. (Zdaj je treba čakatiže pol leta! ) Nisem mogla verjeti, daje tudi tam treba tako dolgo čakati.V bolnišniciUporabiti sem morala »zveze in poznanstva«.Mamo sem odpeljala na psihiatrijona pregled in zadržali so jo v bolnišnici.Bila sem srečna, da je končno prišlado strokovne pomoči. Ko sem šla k njejdomov, da bi ji prinesla nekaj oblačil intoaletne potrebščine, sem med množiconavlake našla tudi kup računov, ki niso biliplačani. Pa tudi kar nekaj opominov intožb se je nabralo. Še sreča, da smo vsenašli in plačali. Skoraj vse. Tistih, ki so prihajaliin bili priporočeni, nisem mogladvigniti. Mamina zdravnica na psihiatrijije centru za socialno delo na terenuNeva Železnik je svojo izkušnjo z dementnomamo ter o demenci, težavah, ki jihimajo oboleli in njihovi svojci, zapisala vknjižici Adijo, grem domov …, ki bo šepred poletjem izšla pri Založbi Forma 7.predlagala, da bi dobila začasno skrbništvo.Tako bi lahko marsikaj brez težavuredila. A so tam to kategorično zavrnilirekoč, da bi se lahko na račun mame okoristila.S čim? Stanovanje, v katerem je stanovala,je bilo moje?! Poleg tega sem njenedini otrok. In kako naj se sploh okoristims tem, da dvignem pismo, v katerem je tožbazaradi neplačanih računov? Na psihiatričnikliniki si je mama dobro opomogla.Potem so mi rekli, da jo bodo kmalu odpustili.Spet me je zajela panika. Vedelasem, da mama ne more več živeti sama.V domu starejših, kjer je imela prošnjo,so mi ves čas govorili, da je vse zasedeno.Brez zvez spet ni šlo. Priznam, dasem bila v devetih nebesih, ko je mamav domu dobila sobo, v kateri je bila sama.Sobo smo ji lepo opremili, na stene dalinjene najljubše slike, ji kupili hladilnik,ima svoj televizor in radio. Pa vendar bibila raje doma. Verjamem. Vsak dan joobiščemo, vsako nedeljo, če smo doma,jo vzamemo k sebi. Staršem lahko pomagamosamo, dokler so živi. Pa naj sobili takšni ali drugačni. Vsi so ljudje. Invsi bomo enkrat stari.DomoviHitro sem ugotovila, da je popoldnevsem oskrbovancem dolgčas. V vseh domovihstarejših takrat v službi ostajajosamo dežurne sestre in negovalke, vsidrugi pa gredo ob dveh domov?! Še boljžalostno je ob praznikih, ki trajajo več dniskupaj. Tedaj so starostniki navadno obhladnih večerjah prepuščeni le sebi. Zatomnogi ležijo v postelji, bolščijo v praznoin postanejo depresivni, včasih tudi dementni,če že prej niso bili. Poleg tega vvečini domov kličejo svojce za vsako malenkostin tja moraš priti takoj. Nič jih nezanima, da hodimo tudi mi v službo, ničesarne znajo sami urediti. Pa bi lahko,če bi delali bolj s srcem, če ne bi tja hodilile v službo. Mislim, da bi bil skrajničas, da bi kakšna civilna in neodvisna organizacijaizvajala nadzor po domovih. Zazidovi pač ni vselej zlato, čeprav se šetako sveti …