ISIS december 07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

24INTERVJUPrimarinja Andreja Gostiša Kornhauser,pediatrinja na »otroški kirurgiji«Marjan KordašAndreja Gostiša Kornhauser je osnovno šolo in klasično gimnazijoobiskovala v Ljubljani, diplomirala je na Medicinski fakulteti v Ljubljanileta 1969. Prva njena zaposlitev je bila v farmakološkem laboratorijutovarne zdravil Lek. Od leta 1972 je zvesta »otroški kirurgiji«.Specialistični izpit je opravila leta 1980. Je pooblaščenka predstojnikaKliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo UKCLjubljana. Za primarinjo je bila imenovana leta 1990.Po vsakokratnem najinem srečanju premišljujem, kako Vas opredelitiv enem stavku. A do opredelitve sem prišel šele po najinemzadnjem pogovoru. Glasi se takole: »Biti zdravnica je pri tej ženskipostalo del njene identitete.« Komentar?Znano je, da je poklic zdravnika v naši družbi med najbolj spoštovanimi;tudi v mednarodnih poizvedbah smo na častnem prvemmestu. Obenem ugotavljamo, da je pri nas stroka vse bolj feminizirana.V Mariboru je leta 1989 profesorica Lidija Andolšek (žal že pokojna)vodila »okroglo mizo« Zdravnica in njen poklic. Povabila me je k sodelovanjukot predstavnico zdravnic, ki delamo v bolnišnici, in obenemkot pediatrinjo. V razpravi (ki je bila natisnjena v ZV) sem poudarila,da sem v dežurni službi in v 24-urni pripravljenosti opravila dodatnihur za skoraj 10 let delovne obveznosti (do danes bi bilo teh ur seveda ševeliko več!). Torej, zdravnice smo v službi še enkrat dlje kot v povprečnihpoklicih, obenem opravljamo naloge soproge, skrbimo za otroke,v marsikaterem zakonu (čeprav ni matriarhata) smo prevzele naloge inodgovornost za vsakodnevno »funkcioniranje« družine. Če me pokliczdravnice ne bi veselil in zadovoljeval, ga vsekakor ne bi opravljala, biizbrala lažjo službo. Bistvenih razlik v motivaciji moškega ali ženskebiti zdravnik ni. Upam, da bo takšno krajše pojasnilo zadostilo Vašimpričakovanjem o zapletenem vprašanju »o samobitnosti« ženske kotzdravnice.V svojem zdravnikovanju ste – kot pravite – skoraj 40 let ostalizvesti »otroški kirurgiji«: začeli in končali ste specializacijo iz pediatrije,bili ste skrbna oddelčna zdravnica, asistentka na katedriza pediatrijo ter namestnica predstojnika kliničnega oddelka zaotroško kirurgijo in intenzivno terapijo v ljubljanskem UKC. Kajvas je strokovno in tudi osebno pritegnilo, da boste kljub napornislužbi – zlasti pogoste »dežurne« v enoti za intenzivno terapijo otrok,vztrajali na kliniki do upokojitve?V motivaciji, da sem vztrajala, je v ospredju zadovoljstvo s področjemmedicine, ki sem ga izbrala, zadovoljstvo z rutinskim delom, ki ga ves časopravljam. Dejavnost pediatra ob kirurškem bolniku je izredno pestrain obenem hvaležna, ker večino bolnikov, ki se zdravijo na »otroškikirurgiji«, lahko pozdravimo. Poseben mik daje »interdisciplinarnost«,sodelovanje s kirurgi. Med svojim skoraj 40-letnim delom v naših medsebojnihstikih nikoli nisem doživela podcenjevanja ali nezaupanja.Kirurgi so po svoji naravi večinoma manj zapleteni in bolj odločni, lahkorečem tudi bolj neposredni kot kolegi v drugih strokah, z njimi je zeloprijetno sodelovati! Naj še poudarim, da je bilo sodelovanje pediatra prizdravljenju otroka – kirurškega bolnika še do nedavnega, ne le pri nas,zanemarjeno. Pionirsko vlogo na tem področju je imel profesor PavleKornhauser, ki ga je vodilni kirurg v povojnih časih, profesor BožidarLavrič, povabil, naj prevzame »internistično skrb« za otroke, hospitaliziranena takratni kirurgični kliniki v Ljubljani. Torej, mladi pediatri, kismo se vključili v ta tim še v starih prostorih klinike, v stavbi še iz časovavstro-ogrske monarhije na Zaloški cesti 2, smo imeli obilo možnostiorati ledino in prevzeti ne le nove rutinske naloge v zdravljenju otrok– kirurških bolnikov, temveč tudi raziskovalne izzive. S preselitvijootroškega oddelka kirurgije v našo novo osrednjo bolnišnico, imenovanoKlinični center, je oddelek postal eden najbolj sodobnih pediatrij ne lev naši bivši državi, kjer smo pionirsko razvili novo stroko – intenzivnoterapijo otroka. Podane so bile prej neslutene možnosti za razvoj strokein za ambicije vsakega zdravnika med nami. Naj omenim le podatek,da nas je bilo po selitvi leta 1974 na novem kliničnem oddelku kmalu15 pediatrov in čez 100 medicinskih sester! Osebno sem se poglobilazlasti v zdravljenje otrok z ledvično odpovedjo: prva pri nas sem uspešnoizvedla peritonealno dializo pri novorojenčku. Pozneje sem po izpopolnjevanjuv Veliki Britaniji uvedla pri nas ocenjevanje stopnje okvarpo možganskih topih poškodbah, t.i. Glasgow coma score, ne le ocenoprognoze, temveč tudi »doktrino zdravljenja«. Skupaj s kolegico MetkoDerganc sva se ukvarjali s popolno parenteralno prehrano otrok.Zavedam se, da namen tega intervjuja, profesor Kordaš, ni v orisumoje strokovne dejavnosti skozi desetletja. Očitno ste želeli zvedeti odmene več o pomenu »klime« na kliničnem oddelku, ki naj podpira alitudi zavira ustvarjalnost zdravnika. Za ustrezno motivacijo in za zadovoljstvoz vsakdanjim delom je neprecenljivo, da so medsebojni odnosi,tako z vodilnimi kot tudi s sodelavci oziroma podrejenimi, urejeni, najuporabim prispodobo – človeški. Več s tega »psihološkega področja«je zajeto v Vaših naslednjih vprašanjih in v mojih razmišljanjih naVaše izzive.Poudarek v pričujočemu intervjuju ni na življenjepisu: kljubtemu so za oris osebnosti in za boljše razumevanje odgovorov namoja vprašanja nujni tudi osnovni podatki o intervjuvanki: kaj miboste povedali?Sem Ljubljančanka od svojega petega leta življenja. Rojena sem med2. svetovno vojno na obrobju vasice nedaleč od Ptuja, v hiši s slamnatostreho in s »črno kuhinjo«, kamor se je mama zatekla k sorodnikom pobombardiranju Maribora. Bila je sicer profesorica – slavistka, vendar jepo prihodu družine v Ljubljano opustila poklic in se posvetila možu inotrokoma. Oče, rudarski inženir, je pogosto po uradni dolžnosti menjalslužbo, bil je tudi direktor premogovnika v Trbovljah in Velenju; žal jeprezgodaj umrl, tako da sva se morala z bratom kot študenta denarnoISIS december 2007