ISIS december 07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

26INTERVJUnobelovec, L. C. Pauling, v svojem predavanju v Ljubljani zatrdil, da »medicinaše dolgo ne bo znanost«. Za mene pa je »umetnost« v dejavnostizdravnika psihološki pojem, da se zna vživeti v bolnikovo osebnost, daiz izkušenj lahko dialektično sklepa o možnih diagnozah; nikakor pane iracionalno, samovoljno zdravljenje. Naj bo trditev, da »medicina nile znanost, temveč tudi umetnost«, licentia poetica in nič več.Po mojem pojem odgovornost zajema le dvoje. Samokritičnost inpreganjanje svojega napuha. Koliko je pri tem zdravnik X uspešen,pa ne more presojati X, temveč le njegovi sodelavci. Le povratnazveza te vrste lahko stabilizira sistem. Komentar?Vaša uporaba izraza »napuh« mi ni preveč všeč in mi ne ustreza:slovar slovenskega književnega jezika ga opredeljuje kot domišljavost,prevzetnost, uporabljajo ga v pridigah na prižnici. Vsak človek, tudi najboljskromen menih, se želi uveljaviti in ob tem primerja sebe z drugimi.Kdaj pomanjkanje samokritičnosti postane moteče in »kritično«? Znanoje, da so se številni raziskovalci, zlasti pa umetniki, borili za priznanje,da so jih sodobniki ocenjevali za nesposobne in domišljave, čas pa jimje dal prav. Naj rečem, da je »zdrava ambicioznost« nujna v vsakdanjemživljenju in za razvoj. Če pa precenjevanje pomena lastnega dela, zlastipa omalovaževanje prispevkov sodelavcev – kolegov, vodi do motenj vtimskem sodelovanju, jo je treba kritično obravnavati. »Povratna informacija«je nujna, kar pomeni iskren pogovor med vsemi, ki so v igri.Nekoč sem zapisal, da je usoda zdravnika z intrinzično motivacijopravzaprav tragična, da ob svojem delu gori kot bakla ter sipa lučna svojo okolico. Ko pa bakla zgori, ostane od zdravnika le kupčekpepela. Kaj bi po vašem mnenju moral početi zdravnik, da bi odnjega ne ostal kupček, temveč kup pepela?Vaša metafora mi ni jasna. Ali me sprašujete, kaj mora storiti zdravnik,da bi ostal bolj »viden« v spominu zanamcev? O tej temi bi lahkonapisali knjigo. Nekateri zdravniki so si z odkritji v medicini zaslužilispomenike, po slavnih kliničnih zdravnikih imenujejo različne simpozije.Za svoje bolnike pa je požrtvovalni in strokovno ustrezni podeželskizdravnik storil ogromno dobrega, ne le za posameznega bolnika, bil jetudi svetovalec za njegovo družino, vključil se je v krajevni razvoj: alibo za njim ostal kupček ali kup pepela?Ko sem bil na svojem področju začetnik, je veljalo nenapisanopravilo: delaj, kot ti je naročeno, in drži gobec. Doba, v kateri semse učil delati in molčati kot suženj (standardni izraz za status začetnikav raziskovalnih ustanovah v Angliji in ZDA tistega časa),je trajala približno 12 let. Rezultat te razmeroma dolge učne dobeje, da rad delam in z veseljem poskušam odgovarjati na vprašanja.Tako za sodelavca vzamem le tistega, ki je pripravljen začeti delatikot suženj. Ali se Vam zdi prav ali narobe, da je začetnik suženjtoliko časa, da si v potu svojega obraza prisluži in zasluži statussvobodnjaka v stroki?Čas »velikih vizit«, ko nezmotljivi primarij s prusko disciplino vodizdravnike in medicinske sestre skozi bolniške sobe, je v večini našihbolnišnic preživet. Danes je bolnik obravnavan v manjših strokovnihskupinah, kjer tudi mlajši pridejo do besede. Spominjam se obiska enevodilnih ameriških klinik, ko je pred polnim avditorijem specializant– obenem je hrustal ocvrto piščančje bedro – oporekal svojemu sivolasemuprofesorju. Srednjeevropsko vzgojen razumnik bo takšen odnosocenil za neolikan, celo za nehuman. Moder predstojnik bo z zanimanjemposlušal mnenja tudi najmlajših sodelavcev v timu in če se z njimi nebo strinjal, jih bo s strokovnimi argumenti skušal prepričati, da nimajoprav. Užaljenost ni na mestu. Seveda, tudi jaz si želim za sodelavce ljudi,ki delajo »kot suženj«, vendar ne v slabšalnem pomenu besede, temveč daKiar Meško: Portret Andreje Gostiša. Olje-platno, 75 x 55 cm, 1999.bodo zagrizeni za izpopolnjevanje nalog, da bodo delali brez godrnjanjatudi čez predpisano uro, da bodo solidarni do kolegov in po potrebiopravili delo, ki ni njihova obveznost. Kako dolgo traja »pripravništvo«,da lahko delaš samostojno in da vodiš kak tim, je odvisno od področjaspecializacije v medicini in seveda od sposobnosti posameznika. Menim,da je prav, da se mlajši zavedajo znanja in izkušenosti starejših inda v medsebojnih odnosih te pridobitve upoštevajo. Naj še poudarim,da sta prav tako odgovorna in nelahka naloga, kot je izbira mlajših sodelavcev,tudi iskanje in imenovanje predstojnikov, ki sta žal – ne le prinas – večkrat pogojena s političnimi in zasebnimi interesi.Pred leti je veljalo pravilo: »Kliniki moramo delati, ne pa pisati«.V zadnjih letih pa je slišati – po mojem utemeljeno – mnenje, da seklinična medicina pri nas usmerja preveč v akademsko ter premalov strokovno smer. Da imamo doktorje znanosti ter docente in profesorje,ki pa ne znajo svoje stroke. Komentar?Vaše trditve, da se »klinična medicina pri nas usmerja preveč vakademsko smer«, ne morem enačiti z naslednjo domnevo, da »imamodoktorje znanosti ter docente in profesorje, ki pa ne znajo svoje stroke«.Izrodil se je sicer pozitiven ukrep, da država tudi na klinikah financirašolanje »mladih raziskovalcev« in od njih v določenem času pričakuje,da bodo dosegli akademske nazive. Za medicino v praksi ni dobro, če semladi zdravnik na kliniki v času specializacije posveča predvsem izpitom,ki jih predpisuje magistrski staž, če dela za diplomsko delo preizkuse nabudri, obenem pa naj bi obvladal specializacijo npr. iz kirurgije. Sevedatrpi njegova izobrazba na kliniki. Kaj ima zanj prednost: magisterij aliISIS december 2007