Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
BESeDA
ljive sence. Bilo je kakor razodetje, ki mu je sijalo iz oãi,
in pri‰el je z njim k meni menda zato, ker sem mu dajal
menaÏko mine‰tre, ki je ostajala po rajnkih, za katero
pa mi je on nosil iz predorov kose lesa za peã. V nedrjih
je imel skrit les, da bi ga straÏa ne opazila. Tisti popoldan
pa je nagatil nedrje s prepeãencem in si trdno prevezal
v pasu cunjasti povr‰nik, da so sprane sivomodre
proge izstopile in se nabuhnile ko pri grbasti Ïivali. Takó
se je poslavljal in upal, hkrati pa se je po malem upanje
zdaj pa zdaj razkrajalo v dvomu, ki se je porajal v
skromnih, otro‰kih oãeh; a spet se je trepljal po brezobliãni
grbi in jo hkrati varoval z dlanmi, kakor da se zaveda
svetosti bra‰na, ki mu ga je poslala domaãa zemlja
na pot dolge in dokonãne preizku‰nje. Zdaj pa je bil
na podu in sam. Ti, Ivan, sem ga sku‰al spodbuditi z glasom,
ki je tako brez teÏave spro‰ãen pri ljudeh, ki si domi‰ljajo,
da stojijo njihova stopála na trdih tleh in da je
njihov hrbet zavarovan. Ne, ne, v mojem nagovoru je bil
tudi prizvok radosti, ki pa je bila tudi pome‰ana z zadrego,
nekje pohabljena, izvotljena, da so jo njegove oãi
upraviãeno odbile. Ali pa se mi je samó zdelo, da me
njegova zlomljena mladost obtoÏuje, ker je bilo moje
telo pokonãno, ker je stalo na nogah. Ne vem. Pa saj nisem
gledal njegovih oãi, ko sem poãepnil k njemu in prislu‰koval
ob njegovih ustih kakor planinec, ki je prislonil
uho k robu prepada, potem ko mu je ta pogoltnil
109