Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
112
BESeDA
moja skrb, da se je v njem prebudil odziv na ostro sapo,
ki je padala nanj z odprtega okna. V njegovih oãeh se je
pojavil nemir, ki je bil soroden starãevski razdraÏenosti
in ki se in potolaÏil niti potem, ko sem ga potegnil v
zati‰je mraãnega kota. O, saj najbrÏ ni vedel veã, kdo ga
polaga v‰tric telesom na les voja‰ke ka‰ãe, a ko sem od-
‰el spet dol in zaãel deliti velike sulfamide, je pred mano
ves ãas polzela nit vodene tekoãine iz okolãja pravkar izkopanih
ostankov. Pa tudi misel, da bo popoldne z drugimi
v vrsti ob zidu pod mojim oknom, je bila manj‰e
zlo ob zavesti poraza, naivnosti v porazu, tihega, oddaljenega
studa zavoljo nemoãi v porazu in naivnosti v
nemoãi; tako da sem brez vere, samogibno razpolavljal
velike konjske sulfamide kakor hostije, ki so bile namenjene
dobrim Ïivalim in se bodo zato uprle ãlove‰kemu
telesu.
Spustil sem se po travnatem pasu, ki s pa‰tna strmo
pada k ograji iz bodeãe Ïice. Tukaj, na ko‰ãku zemlje, ki
ostaja med Ïico in vzpetino, je bila poleg greznice luknja
za pepel. Zdaj je na tem kraju urejeno miniaturno,
za dve rjuhi ‰iroko pokopali‰ãe, ki ga omejujejo preprosti
kamni in ima na sredi dva napisa. Honneur et patrie.
âast in domovina. Pa ‰e Ossa humiliata. PoniÏane
kosti. Dva stavka, skoraj dva aforizma, v katera je kakor
po navadi ãlovek zgostil resnico neskonãne stvarnosti.