Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
192
BESeDA
sekiro, biriã pa je bil paradno obleãen, z belimi rokavicami
na rokah. A fronti sta se zbliÏevali, in André je
zaãel upati, da so pozabili nanj. Ves se je posvetil bolnikom;
bil sem mu vdan bolniãar. Tovari‰ko soÏitje je grenil
samó kapo na‰ega bloka. Poljski volksdeutscher Josef
Becker. Baraba, ki je vrgel ven tudi osemdeset bolnikov
naenkrat. André se je kar naprej vical z njim, a kot
zdravnik se mu je lahko postavil po robu. Nad mano bi
se bil seveda laÏe znesel, a je trãil ob mojo kra‰ko trmo.
Kakor tisti dan, ko je na‰el mrtvoudnega bolnika vsega
umazanega od blata. Jaz sem imel drug opravek, pa sem
si rekel, da bom poprej tega konãal. No, Becker se je zagnal
scela. Visok, suh, z ozkim mrkim obrazom je bil ko
razpotegnjeno rezilo. Da se ne maram dotikati podelanih
teles, je menda siknil in ukazal, naj se ga hitro lotim.
Sem. A lepo poãasi. Pa skrbno, kakor da gre za mrtvoudno
telo mojega deda. Pri tem sem molãal, to imam od
svoje mame, ta molk, ki vztraja in se ne odveÏe. On bi
bil rad sli‰al ugovor, kakorkoli, samó da bi se lahko
sprostil. Molãal sem in si mislil, kakó klavrn je ãlove‰ki
rod, saj je mogoãe celo to, da te pouãuje o samaritanstvu
tisti, ki meni niã tebi niã odpusti iz revierja telesa,
ki ne morejo niti stati pokonci in si vtikajo, ko odtavajo
na strani‰ãe, prst v danko, da ne bi oneãejali poda.
Razumljivo, da pri takem kapoju nisem mogel biti dolgo
bolniãar. Ko bi bil vsaj malo proÏen, so mi potem