Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
230
BESeDA
pod poboãjem s pa‰tni, sem prebujen z vsakim vlaknom
svojega organizma. In ta trenutek se zavedam, da je to
nomadstvo dedi‰ãina lagerskega sveta, a hkrati vem, da
z nomadstvom ne beÏim od skupnosti, ampak si z njim
zmeraj znova potrjujem, da ima ãlovek pravico do osebnega
obmoãja, v katero skupnost nima pravice vtikati
ne svojega radovednega nosu ne svojih strupenih nohtov.
Kakor sem mogel, sem oddal Ïivim sporoãilo teh, ki
so pred mojimi oãmi postali poniÏane kosti, zdaj naj mi
bo dovoljeno, da postanem prost popotnik. Saj se moja
poãitni‰ka nenavezanost nazadnje spet razrase v skrito
povezanost z vsemi nekrvoloãnimi ljudmi, ki se poãasi
sku‰ajo razviti iz objekta v subjekt zgodovine.
Sedim poleg pripravljenega leÏi‰ãa. Zavrel sem si
mleko in namazal prepeãenec z maslom. Sku‰am obnoviti
okus, ki ga je imela mezinec debela palãica lagerske
margarine, a duh voge‰kega mleka, ki se kadi iz posode,
je odpodil utrinke iz preteklosti. In pustil sem, da jih je
odgnal. Ko pa sem pil toplo mleko, sem imel pred oãmi
planino pod Krnom, kjer smo srebali pravkar pomolzeni
mlaãni sok primorske planine. Morebiti ni bilo res,
ampak se nam je samó zdelo, da di‰i po murkah, vendar
smo ãutili, da se z limfo domaãih hribov krepimo za boj
proti ãrnemu terorju. Niti od daleã nismo mogli slutiti,
s kak‰no planino bomo morali zamenjati tolminske
strmine. Da, ker spet sem tam. Mislim na Andréja. V