Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
222
BESeDA
jih nevrotiãnih blodenj ne bo poprej z atomom razkrojilo.
Da, to je neznanka. In ãlovek je dosti nor in radoveden,
da bi rad poskusil tudi to in si naredil umetne ognje
iz planeta, na katerem prebiva. Pa bi mu morale zadostovati
pokrajine, ki si jih z domi‰ljijo lahko priãaramo
ob hiro‰imskih podobah. A ko sem bil predlanskim tukaj,
nisem razmi‰ljal o teh vpra‰anjih, ampak je bil sprehod
po samotni cesti doÏivetje nepriãakovane tesnobe.
Poprej sem kakor danes hodil po starih stopnicah, se
ustavljal na vsakem pa‰tnu, a to je bilo preprosto premikanje
med poznanimi predmeti, gibanje v domaãem
ozraãju. Ko pa sem se zna‰el pred temnim gozdom, je
‰el skozme rahel, a razloãen elektriãni sunek. Bilo je,
kakor da sem se sredi proste narave nenadoma predramil.
Kakor da sem kljub dolgim mescem, ki sem jih pre-
Ïivel tukaj, in kljub letom spominov, ki so romali semkaj,
‰ele tisti trenutek odkril, kakó temne podobe nosi v
sebi ta hrib. Bilo je notranje razsvetljenje, ki se zablesti
v trenutku kakor luã v ãrnem prostoru fotografske kamere.
Zavedel sem se, kakó zaznamovan je breg, ki sem
ga pravkar pustil za sabo, in zazdelo se mi je, da je oskrunjeno
poboãje obteÏeno s svinãeno temo, ki mu bo
ob nesli‰nem potresu pravkar razklala plasti, planino pa
bo vsak ãas zajel hlad brezdanje globeli, v katero se bo
pogreznila. A hkrati je bilo, kakor da se je zemlja Ïe razparala
in so se v nji zaãeli prebujati temni plodovi kakor