Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
136
BESeDA
se na primer popoldne vraãali skozi Niedersachswerfen,
so vrste s teÏavo vlekle otekle noge, ‰tirje pa so nosili
nezavestno telo, takó da so drÏali vsak po en ud na
upognjeni rami in je na sredi telo ko velik pajek viselo
nizko pri tleh. Tedaj sta pri‰li na belo in tiho zimsko ulico
dve dekleti, pa se nista niti ozrli na ‰torkljajoão kolono;
a je bilo nemogoãe, da nista videli cokel, ki sta ‰trleli
pred rameni sprednjih dveh. Ne, nista se zavedali niti
dolge procesije ‰eststotih zebrastih oblaãil; kakor da je
ulica prazna in ni na nji nikogar razen sneÏne skorje na
tlaku in ploãnikih. To se pravi, da je mogoãe vcepiti ljudem
takó radikalno zaniãevanje manjvrednih plemen,
da dve deklici s svojim hladom lahko uniãita sprevod
suÏnjev in gresta po ploãniku, kakor da sta okoli njiju
samó sneg in mirno sonãno ozraãje. A vendar so bile
tam majhna mlekarna, urarjeva izloÏba, brivnica in pekarna
tihe in zapu‰ãene v prvih popoldanskih urah kakor
povsod drugod, kjer prebivajo Ïivi ljudje. Zato je
bilo nesmiselno stegovati tipalke iz ãrtastega sveta. In
bolj kakor proãelja hi‰ in izloÏbena okna je bilo pomembno,
da je tisti dan vodil izmeno Peter, ki je imel
sicer na prsih pod ‰tevilko pri‰it zelen trikotnik kakor
vsi nem‰ki kriminalci, a ni ravnal svinjsko z ljudmi.
Menda je olaj‰al neko banko ali nekaj poneveril, a to mu
je ãlovek skoraj ‰tel v dobro, ko pa je bilo njegovo razmerje
do brezpravnih delavcev dobrohotno resno. Niã