Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
BESeDA
jak. Morebiti bi mi uspelo. A moral bi poskusiti. Takó pa
sem se zanesel na Roberta. Da sem bil poprej govoril z
njim, bi bilo seveda drugaãe, a kdo si je mogel misliti, da
bodo Darka odpustili, ko pa so bili tam prokurator, Jub
in dva Francoza, ki niso imeli vroãine. No, Jub Ïe, a ne
takó kot Darko. Saj, kriv sem bil sam, ker sem se ukvarjal
samó z bolniki in se nisem druÏil z vodilnimi, ni mi
bilo mar, da bi se kje uveljavil; nobene ambicije nisem
imel pa tudi prave samozavesti ne. Bil sem poln po‰astnega
okolja in ozraãja, v katerem sem Ïivel, in ‰e sanjalo
se mi ni, da bi se ravnal po pravilih neke osebne politike.
In vidim se, kak‰en sem bil, a zdaj tudi vem, da ãlovek
lahko dosti veã naredi za soãloveka, ãe morajo drugi
raãunati z njim, z njegovim soglasjem. In Darko bi zagotovo
ostal, ko bi Robert vedel, da ne more mimo
mene. Takó pa je ‰el. O, saj sem ga dobro oblekel, da ga
ne bi zeblo na zaboju v tovornjaku. Tudi listek za Staneta
sem mu dal, zakaj ãe ne, ne bi nihãe skrbel zanj, ko se
bo v Dori zna‰el sredi morja bolnikov. In Darko se je v
tovornjaku zastrto smehljal, kakor da vé, kaj je v zaboju
pod njim, a je zavoljo mene vseeno prisrãen in skoraj
pogumen. In samó zavoljo njega me je prizadela tista
neumnost z izrezkom iz ãasnika. Kako sem mogel biti
tak bedak, da sem dal portret Ïive osebe med mrliãe.
Mrtvega med Ïive ãlovek lahko da, a narobe ne. Îivih
ljudi se tabori‰ki suhec ne sme dotakniti niti z mislijo;
155