Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
126
BESeDA
bingljala nizko pri tleh in ãepica zdrknila z lobanje. Nazadnje
sva jih vendar vse prenesla na tovornjak, in ker
so bili na njem Ïe trije zaboji z rajnkimi, sva jih posadila
kar na zaboje, medtem ko je Vaska spet zmerjal ‰oferju
njegovo carsko mater, ker je tako trobil. Mraz dvajsetih
stopinj je prihajal od snega, a telesa, ki so leÏala in
sedela na pokrovih iz surovega lesa, ga najbrÏ niso veã
ãutila. Midva pa sva zbeÏala v barako in bila nekoliko
potolaÏena, da sva dobro opravila svojo nalogo. Tak‰en
je ãlovek; ãeprav hkrati misli na tiste, ki hropejo v vozilu
in niã ne vejo, da sedijo na mrliãih, ker so jim sami Ïe v
vsem podobni, je vendar obenem tudi olaj‰an, ker se
mu je posreãilo v redu izpolniti svojo dolÏnost. To se
pravi, da je zahteva po zaokroÏenem redu, po zakljuãenem
krogu lahko prav tako moãna kakor druga najbolj
humana nagnjenja. Ali pa se ãlovek svoji naravi navkljub
podzavestno navzame pravil ozraãja, kjer se tudi
smrt mora drÏati urnika in dnevnega reda. No, a ne
mogel bi reãi, da mi je v tej navezanosti na svojo sobo
‰lo samó za delo. Saj so mi veãkrat svetovali, naj ne spim
s svojimi bolniki, pa sem trmasto vztrajal med njimi.
Nekaj je seveda kakor zmeraj odloãal slepi nagon,
prvinsko, celiãno razpoloÏenje; zakaj v tistem ozkem
prostoru sem bil v samem brlogu smrti in sem zato bil
pred njo nekako varen, ker je bila preblizu, da bi me
mogla napasti. A bila je v moji trmi prav gotovo tudi