Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
50
BESeDA
nju k uboju, pri takó nespo‰tljivi nasladi ob tujem trpljenju
in tuji krvi potrebuje ãlove‰tvo tudi primerno ‰tevilo
pokopali‰ãnikov; poklic torej kakor vsi drugi poklici.
Medtem pa je rdeãa orokaviãena roka ovila poÏoltele
plo‰ãice v hudodelsko ozraãje, ki ‰e zdaj trepeta nad
osamljeno hladno mizo sredi sobe. In kroÏim okoli barake
in se spra‰ujem, kaj bi rad. Îelim si, da bi se ãas
ustavil, da popoldne ne bi nehalo, ampak bi tako trajalo
brez konca; hkrati pa se zavedam, da popoldne v resnici
nemoteno traja in da je ‰e zelo daleã do veãera.
Ljudje so v notranjosti barake, takó da je prostor zdaj
osamljen, stopni‰ãi na levi in na desni se okorno vzpenjata
k prvi terasi in belo sinjemu nebu. In takó je prav,
ker ne Ïelim si pogovora, ne besed ne ljudi. Vendar vem,
da sem pravkar vlekel na uho njihove zadu‰ene vzklike,
vnaprej pripravljen takó na upor proti vzdihom in kimanjem
kakor na upor proti mirnemu in treznemu opazovanju.
Poprej je v gneãi Ïenski glas vpra‰al: Qu’est ce que
c’est ça? Mo‰ki glas je odgovoril: Le four. Zatem je prej‰nji
Ïenski glas rekel: Les pauvres. Vsenaokoli so bile postave,
ki so se vzdigovale na prste, da bi videle pepel in
ko‰ãice v loncih, meni pa se je kar naprej zdelo nerazumljivo,
kakó more nekdo ob tako mogoãni peãi spra-
‰evati, kaj je; obenem me je tista lagodnost pomirjala,
ker mi je potrjevala resnico o obupno lenem ritmu, s
katerim se prebuja ãlove‰ka zavest. To se pravi, da sem