Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
52
BESeDA
Kletni prostor pod peãjo, skladi‰ãe, ki je opremljeno z
rudimentarnim ãrnim Ïeleznim dvigalom. To je nazweilerska
mrtva‰nica. In vidim, kakó sva s Tolo na nosilnici
prinesla Iva, vidim ãrne Ïelezne palice in debelo sivo
platno nosilnice. Iva sva potem vzdignila in poloÏila na
kup. Takrat sem pomislil, da se bodo dolge kle‰ãe sklenile
ob njegovem vratu, ko ga bo grobar potegnil s kupa.
Zakaj leÏal je na kupu sredi suhih reber, votlih kolkov,
ostrih liãnic in balinãastih lobanj. Samó njegov obraz je
bil obrit, ker sem nekje staknil Ïiletko in mu s teÏavo
ostrgal vdolbine lic, da bi ga vsaj s tem povezal z navadami
na‰ega rodu. Takó je bil na vrhu kosti v rumeni
koÏi njegov obraz kakor pomlajen in je klical za mano,
naj ga ne pu‰ãam takó samega med tujci, ko pa sva bila
skoraj ves ãas skupaj vse od cementne celice pod Oberdankovim
trgom. In klical me je tudi potem, ko sva z
Anatolijem nesla prazno nosilnico po stopni‰ãu; na sredi
grobega platna je bil zmeraj rjavkast madeÏ, ki ga je
pred kdove koliko mesci pustil kdove kateri rajni. Sli‰al
sem njegov tihi oãitek, da sem ga varal, ko sem mu zatrjeval,
da ga bolezen ne bo vzela, ko sem mu ponavljal,
naj tak‰ne misli kratko in malo odpodi. Videl sem ga,
kakó je nepopravljivo uÏaljen, ker sem bil zmeraj veder,
ko sem pri‰el k njemu, sédel na njegovo leÏi‰ãe in se
menil z njim kakor z bolnikom, ki se mora samó odpoãiti
po dolgi bolezni. Molãe sem sledil Toli in privzdigoval