Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
BESeDA
levo je ves ãas gozd, na desno pa ponekod gmajna, ponekod
kamnit obronek. Izza ovinka se zdaj pa zdaj prikaÏe
avto in oãi potnikov se ustavijo na pe‰cu, ki ga bo
mrak vsak ãas spojil s planinskim mirom. Saj bi se tudi
drugod potniki zaãudili zgubljenemu ãloveku na ponoãnem
asfaltnem traku, ker po njegovi hoji bi sodili, da ni
nikamor namenjen in da mu je vseeno, v katero smer bo
obrnil korak. Tudi na dutovski cesti takó pogledujejo za
mano, da potem zavijem v park ob ‰olskem poslopju. A
zdaj se jim verjetno zdim senca rajnkega, ki je po pomoti
stopil na prometno Ïilo, ko je taval po prostranih poljanah
brezãasja. In voznik za trenutek ne vé, ãe naj
umakne stopálo s pedala ali naj ‰e bolj pritisne nanj. No,
morebiti je tak‰no sprehajanje vseskozi jalovo, a niã si
ne morem, ãe sem tako trdno prepriãan, da se bo ãlovek
prej ali slej unesel, se naveliãal mrzliãnega zidanja velikanskih
mest in vroãiãnega tekanja po njihovih labirintih
z zelenimi in rdeãimi razprtimi oãmi vsepovsod.
Nastopila bo, se mi zdi, dolga doba, ko se bo ãlove‰tvo
raz‰lo in si spet poiskalo zelenja in gozdov in rek; in takrat
bo v miru in ti‰ini obraãunalo z vsemi preteklimi zablodami.
Kajpada niti malo ne mislim, da bi zavrglo
omiko, ki jo bo doseglo; a ker se bo do kraja zavedelo, da
ogromni mestni konglomerati niso nikakr‰na re‰itev
na‰e usode, se bo pomirilo in zaãelo spet in od kraja
spoznavati zemeljsko domovino. âe je seveda sredi svo-
221