Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
BESeDA
Zakaj kljub mnoÏici in ãredni‰kemu Ïivljenju se je vsak
sooãeval samó s svojo notranjo samoto in brezglasnim
mrakom. Takó da zdaj ne znam izmeriti prave razdalje
med sabo in stopnicami, ki so mi v soncu preveã domaãe
in blizke, namesto da bi ãutil, kakó visi nad njimi
pridih niãa. Preproste so, kakor so bile preproste suhe
roke, ki so nosile in uvr‰ãale kamne, iz katerih so sestavljene.
A nekoã so se mi zdele bolj strme; in pri tem mislim
na odraslega ãloveka, ki se povrne v kraj svojega
otro‰tva in se zaãudi, kakó majhna je v resnici stavba iz
njegove detinske domi‰ljije. Saj je kot otrok meril vi‰ino
zidu s postavo drobnega palãka. Mi se po teh stopnicah
seveda nismo spu‰ãali in vzpenjali v svojih nezrelih letih,
vendar je bila na‰a ranljivost dosti veãja kot ranljivost
otroka ali dojenãka, ker nam ni mogla pomagati ‰e
nerazvita misel. Zna‰li smo se vsak s svojo nagoto v
uveli koÏi laãne Ïivali, ki izgoreva v svoji onemogli ujetosti
in vsak dan sproti nagonsko izraãunava oddaljenost
peãi od sesu‰enega ko‰a svojih prsi in svojih preklastih
udov. Gotovo, zdaj se ãloveku v mimi asociaciji
lahko utrne misel na Collodijevega lesenega fantiãa, ker
menda je bilo tudi Pinocchiu usojeno, da ga je oplazil
plamen, a mu je njegov dobrosrãni stvarnik nadomestil
po‰kodovani del, medtem ko ni pri na‰em seÏiganju
nihãe mislil na nadomestne dele. Kajpada je Pinocchieva
podoba nekak nepridiprav, ki nima tukaj domovin-
11