Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
70
BESeDA
trenutek sonãen dopoldan nad potujoãim zaprtim zabojem
in Ïarek je obsvetljeval vagonu strop, obsvetljeval
deske nad njegovo glavo, medtem ko so kolesa ‰tela
sklepe: bliÏe domu, bliÏe domu, bliÏe domu. In tako so
njegove oãi zaverovano strmele, da niso opazile, kdaj so
odtegnili stran Ïaganice in jih zamenjali s to kupolo nesmiselne
sinjine, ki se je boãila nad njegovo modro, oãetovsko
glavo.
A ne vem, ãe sem pomislil nanj tisti dopoldan, ko smo
se odpravljali odtod, takrat, ko sem se ustavil vrh stopnic
in se za trenutek zagledal v terase, ki so se nizale
navzdol po poboãju. Prazne so bile in tudi barake, kakor
da so bile spremenjene, ãeprav so bile kakor zmeraj po
dve in dve na vsaki terasi. Bilo je zavoljo ti‰ine, to je bilo
tisto novo, ki se je nevidno grelo v pozlaãenih septembrskih
Ïarkih, in zavoljo ãesar, se je zdelo, bodo tudi planine
vsenaokoli zdaj zdaj zaãele iskati svojo resniãno
podobo v usihajoãem ozraãju pogina. Prav tako, je bilo
videti, se bo zaãel prebujati tudi smrekov gozd, ta temno
zeleni ‰ãit, ki zagrinja bunker in barako s peãjo. In
tako se bo spremenila nizko spodaj v dolini bela zastava
z rdeãim kriÏem, ki je vzcvetela na beli stavbi in je
napovedovala prihod zaveznikov iz Belforta, pa je bila
zdaj zavoljo ti‰ine teras Ïe zdavnaj pozabljeno mahanje
bele roke v neizmerno oddaljenem in neverjetnem ãlo-