Nekropola - Shrani.si

NEKROPOLA
BESeDA
tek pa sem se Ïe zavedel, da je robec v roki edini predmet,
ki mi je ostal od doma, a takó namoãen z rdeão
snovjo je v moji dlani naenkrat postal izgubljeni vir Ïivljenja.
NajbrÏ sem takrat spet trznil z glavo. Ne vem. A
zatem so me verjetno pomirili kanci, ki so vztrajno, ãeprav
brez naglice, cepali na cement. Iz njihovega ritmiãnega
glasu so se v meni zbudile podobe tistih, ki jim
zveãer, ko pridejo z dela, vroãa voda izpira griÏo s pergamentastih
kolkov in stegen. Videl sem sebe, kakó jih
oprane vodim v svojo tesno sobo, in za trenutek se mi je
zazdelo, da je pri‰el ãas obraãuna za moje grobarsko
delo; potem pa me je najbrÏ misel na mojo zaposlenost
pomirila, da sem se vrnil na svoje leÏi‰ãe. A morebiti
sem se vrnil predvsem zato, ker sem spet pogoltnil slino,
ki je bila samó slina. Vsekakor sem bil hvaleÏen Vaski,
da je hitro zatem vstal in se spustil mimo mene na
pòd, ker s tem se je zaãenjal znani red in bo mogoãe
spet vse prav. Obenem sem odganjal vse misli in obãutke,
ker sem se zavedal, da moram biti brezbriÏen in top.
Seveda po takem pretresu ni lahko biti takó potuhnjen
kakor poprej, a vendar mora biti, kakor da ni niã naãelo
nepremiãne, gluhe in slepe vere v samoohranitev.
Saj, Harzungen! Ime tukajle pred mano na zglajeni
stranici nizkega stebriãa. A kaj naj jim, turistom, zdaj to
pové. Treba bi bilo pripeljati sèm eno izmed izmen, ki so
odhajale trikrat na dan v predore, enkrat bi se morali, ti
129