Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Kako si dobil zamisel, da bi se preživljal z<br />
gorskim vodništvom?<br />
”Ker smučarski karving ni bil več tako popularen,<br />
moj položaj v Elanu ni bil zanesljiv. Razmišljal<br />
sem, s čim bi se še lahko ukvarjal, pa je Chibow<br />
predlagala, da bi bilo kaj v zvezi s hribi. Najprej<br />
sem naredil lokalni vodniški izpit v Naganu ter se<br />
včlanil v vodniško skupino. Tam sem bil leto in<br />
pol. Potem pa sem enkrat pozimi na Jacugadakeju<br />
srečal dva prava vodnika. No, eden je bil prav<br />
poklicni vodnik, kar dobro je govoril angleško.<br />
Pogovarjali smo se in vprašala sta me, ali imam<br />
med tednom kaj časa, da bi šli skupaj plezat. Tako<br />
smo šli v Džonagafudo plezat na slapove in smo<br />
preplezali tudi nekaj prvenstvenih. Videli so, da<br />
mi gre dobro, da preplezam vse, kar je treba, brez<br />
debate in so me povabili v svoje vodniško združenje<br />
v Tokiu. Moral sem narediti njihovo pripravniško<br />
šolo za vodnika. Leto dni je trajalo, potem<br />
pa sem dobil pravo vodniško licenco. To je bilo<br />
leta 1999 oziroma 2000.“<br />
Kmalu potem sta s Chibow ustanovila podjetje.<br />
Kakšni so bili začetki?<br />
”Ker sem bil prvi tujec, ki je opravil japonsko<br />
vodniško licenco, so mojo sliko in podatke objavili<br />
na naslovnici enega večjih japonskih dnevnih<br />
časnikov. Tako je zame zvedelo veliko ljudi. A<br />
prva tri leta je bilo zelo težko. Japonci niso vajeni,<br />
da bi jih tujec vodil po njihovih domačih hribih.<br />
Potem, ko sem si pridobil zaupanje, je šlo laže.“<br />
Kako pa sta privabila kliente in si pridobila<br />
njihovo zaupanje?<br />
”Jaz imam drugačno mentaliteto kot japonski<br />
vodniki. Po navadi jih »zvlečem« na vrh. Japonci<br />
rečejo: »Če je grdo, pa ne gremo.« Jaz grem pa<br />
tudi v grdem vremenu. Vsaj pod steno. Če ne<br />
pada, gremo gor, če pada, gremo pa nazaj v bajto.<br />
V smislu treninga. Če si sredi stene, tudi ne<br />
moreš reči: »Jaz grem pa na avtobus in domov.«<br />
Moraš naprej, tudi če dežuje ali sneži. In tako<br />
turo vzamemo kot nekakšen trening, preplezamo<br />
dva, tri cuge pa gremo nazaj, če je dež. Drugi<br />
ne delajo tako. In zato sem postal znan. Čeprav<br />
tri- do štirikrat na leto objavim ture v časopisu,<br />
imam internetno stran in brošure, ki jih deliva<br />
po trgovinah, je pri meni največ pomenilo ustno<br />
priporočilo. Japonec, ki me še ni videl ali se pogovarjal<br />
z mano, mi še nikoli ni poslal prijave na<br />
turo.“<br />
Si edini tujec z japonsko vodniško licenco. Kako<br />
gledajo nate drugi vodniki? Kakšni so odnosi med<br />
vami?<br />
”To je pa težka tema. V bistvu je to konkurenčen<br />
posel, tako da prav prijatelji nismo. Tu je še zmeraj<br />
diskriminacija, v tem pogledu, da če se za posel potegujeta<br />
tujec in Japonec, ga bo brez dvoma dobil<br />
drugi. Probleme imam z združenjem, v katero prihajajo<br />
ponudbe iz tujine, predvsem iz Amerike. Iščejo<br />
se angleško govoreči vodniki, a jim še niti enkrat<br />
niso dali moje telefonske številke, čeprav japonski<br />
vodniki zelo slabo govorijo angleško.<br />
V začetku se niso zavedali, da bom uspel kot<br />
vodnik, potem, ko mi je steklo, so me pa vedno grše<br />
gledali. Že šest let mi zaradi zapletenega pisnega<br />
testa, ki ga še Japonci težko razumejo in rešijo, ne<br />
priznajo mednarodne vodniške licence. In nočejo<br />
slišati za noben kompromis, da bi npr. odgovarjal<br />
ustno. Po drugi strani pa sploh nimajo urejenih<br />
zakonov in se lahko kdor koli razglasi za vodnika.“<br />
Koliko je japonskih gorskih vodnikov, je povpraševanja<br />
po vas veliko več kot v Sloveniji?<br />
”Profesionalnih vodnikov je 600 ali pa še več v<br />
vsej državi. Združenj pa je zelo veliko, več kot štirideset.<br />
Ja, tudi povpraševanje je veliko, zato pa je<br />
lahko toliko vodnikov. Dosti je takih, ki ne zaupajo<br />
skupinam v planinskih društvih, če jih tako imenujemo,<br />
čeprav to niso, ali pa se nimajo časa družiti in<br />
jim je laže, če dvakrat, trikrat na leto plačajo gorskega<br />
vodnika in gredo na želeno turo. Pri tem jim<br />
ni treba skrbeti za nič. Tu je drugače kot pri nas,<br />
mi vodniki jim napišemo seznam vseh stvari, ki jih<br />
rabijo na turi. Od zobne krtačke naprej. Poleg tega<br />
tudi podroben opis poti, kako priti do izhodišča …<br />
kaka dva lista nanese vsega skupaj.“<br />
Kakšna so »planinska društva«, ki jih omenjaš?<br />
”Nič ni organizirano. Kdor koli se lahko spomni<br />
in ustanovi »ferajn«. Nekajkrat na mesec se dobijo,<br />
pijejo in gredo skupaj v hribe. Nobene šole ali česa<br />
podobnega ni. Zato pa je toliko nesreč.“<br />
Kaj pa leta 1905 ustanovljena Sangaku-kai<br />
oziroma Japonska gorniška organizacija, ima<br />
kakšno vlogo pri izobraževanju bodočih gornikov<br />
in alpinistov? Bi jo lahko primerjal z našo PZS?<br />
”Ne, ne, nobene vloge nima. Obstaja, a sploh ne<br />
tako, da bi npr. povezovala vsa društva kot PZS.<br />
Nima nobenega nadzora, vse je bolj razpuščeno. Ni<br />
11
Change language