1. PDF dokument (8279 kB)

Rodil sem se 10. decembra 1923 v Kranju materi
Pavli, gospodinji, in očetu Francu, strojnemu ključavničarju.
V domačem mestu sem dokončal
osnovno šolo in sedem razredov realne gimnazije,
osmi razred in maturo pa po vojni, leta 1945, v
šoli za borce in aktiviste v Ljubljani. Nato sem ob
delu študiral elektrotehniko – smer šibki tok – na
Univerzi v Ljubljani in diplomiral leta 1957. Konec
petdesetih let sem v Delftu v Holandiji opravil tečaj
upravljanja male industrije in ga sklenil z diplomo.
Med okupacijo sem bil do odhoda v partizane aktivist
OF in pisar na davkariji v Kranju, od februarja
1944 pa borec in propagandist v Kamniško-zasavskem
odredu. Poleti 1944 sem kot prevajalec spremljal
poročnika ameriške misije Gordona Busha,
kasneje pa v Črnomlju dokončal radiotelegrafski
tečaj pri Oficirski šoli NOV in POS.
Čeprav se je vaš nemirni duh sproščal na tisoč in
en način, bo za naše bralce seveda najbolj zanimivo
vaše planinstvo.
Najprej sem bil orodni telovadec pri Zvezi fantovskih
odsekov v Kranju in pripravnik Aerokluba
Kranj, z okupacijo pa je bilo tega konec. Po gorah
sem hodil sprva s starši na bližnja Šmarjetno goro
in Jošta, nato pa s prijateljema k sv. Lovrencu nad
Bašljem, plezarit po strminah Gradišča in raziskovat
kanjon Belice. Malo pred vojno sem doživel
slast vzpona na svojo prvo goro – Storžič. Hoje po
gorah odtlej nisem več opustil. Storžiču, Malemu
Grintovcu in Zaplati sta še pred vojno sledili turi iz
Vrat na Triglav ter mimo Doliča, Triglavskih jezer,
Komne in čez Vogel v Bohinj, leta 1941 pa je bil na
vrsti Grintovec. Tudi partizansko obdobje v Zasavskih
gorah, skok v Savinjsko dolino, dolgi pohod
do Bele krajine ter vrnitev prek Notranjske in Blok
v svobodo so bili ena sama hoja po hribih – drugače
kot marsikateremu tovarišu v orožju mi tudi tedaj
nikoli ni bila odveč.
Po osvoboditvi sem mnogokrat obhodil večino
vrhov v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah,
spoznal sem Karavanke, Pohorje, v Visokih Turah
sem obiskal Veliki Klek, Eiskögele, Johannisberg,
Wiesbachhorn, Hochalmspitze, Ankogel ter v
Na vrhu Kepe 1977
Na vrhu Mt Blanc du Tacula, z leve: Bine Vengust, Marjan Salzberger,
Pavle Šegula in Andrej Robič
Od jeseni 1945 do leta 1966 sem bil zaposlen na
Republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS,
nekaj mesecev v Zavodu za avtomatizacijo v Ljubljani
in potem do upokojitve julija 1975 pri Podjetju za
PTT promet Ljubljana.
slabem vremenu šaril po kraljestvu Groß Venedigerja.
Z odpravico naše Gorske reševalne službe (GRS)
smo obiskali poljski del Visokih Tater, med zasedanjem
Mednarodne komisije za reševanje v gorah
(IKAR) pa osvojili Mont Blanc du Tacul. Šli smo po
naše himalajce v Katmandu in New Delhi. Povsem
nepričakovano se mi je planinska sreča nasmehnila
v skupini Bezengi na Kavkazu in se okronala z
vrhovi Misses-Tau, Canner, Bašha-Aus, Pik Brno.
Za poslastico mi je v Pamirju uspel celo vzpon na
šesttisočak Razdelno in sedemtisočak Pik Lenina.
Drobec doživetega sem opisal v knjigi Križemkražem
po gorah, kjer sem orisal tudi nekaj svojih
plezalnih vzponov. Alpinizem me je vedno mikal,
a med vojno ni bilo s plezanjem nič, po vojni pa
zaradi uniforme, službe in potem študija spet nič.
Ko sem se znašel med gorskimi reševalci, sem v
dobri družbi začel praskati tudi po skalah in spo-
67