Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Pogled na Kaikomagadake (levo) med sestopom iz Senjōgadakeja<br />
Železniška postaja Hinoharu,<br />
torek, <strong>1.</strong> januar<br />
Vlak je pripeljal na postajo. Uslužbenec je pobral<br />
karte in odšel na triurni počitek do naslednjega vlaka.<br />
Poleg ostalih sta izstopila tudi dva »gaijina«, kot<br />
Japonci imenujejo vse ljudi bele polti. Z obilnimi nahrbtniki,<br />
na katerih so bile obešene nenavadne stvari,<br />
sta motovilila po postaji in si ogledovala avtobusni<br />
vozni red. Taksist ju je opazoval v pričakovanju, da<br />
bosta kmalu prišla do njega, avtobusi danes vendar<br />
ne vozijo. Na koncu je ugotovil, da se očitno ne splača<br />
čakati, in se odpeljal srečo iskat drugam.<br />
Takole sva z Juretom ne najbolj spodbudno začela<br />
svojo prvo turo v Japonske Alpe. Avtobusa, ki naj<br />
bi naju odpeljal do izhodišča, res ni bilo, prvega januarja<br />
počiva, čeprav nama je prejšnji dan prijazna<br />
gospa po telefonu zagotovila, da vozi. Na Japonskem<br />
je pozimi brez osebnega avtomobila še skoraj težje<br />
priti do izhodišč v gore kot pri nas. Ni nama preostalo<br />
drugega, kot da vzameva pot pod noge in se<br />
spopadeva z asfaltom. Na poti sva z velikim veseljem<br />
ugotovila, da tudi Japonci vedo, kaj pomeni iztegnjeni<br />
palec ob cesti, in se predala udobju zadnjih<br />
sedežev.<br />
Na poti<br />
Do svojega načrtovanega izhodišča, šintoističnega<br />
svetišča Yokote Komagadake, sva prispela<br />
šele okoli treh popoldne. Stopila sva skozi<br />
»vhodna vrata« hriba in se začela spopadati s<br />
strmino, vesela, da sva cesto končno pustila za<br />
seboj. Cilja za ta dan nisva imela določenega. Z<br />
mrakom sva začela pogledovati za primernim<br />
prostorom za svoj mali šotor. Šotorjenje je v japonskih<br />
gorah nekaj povsem običajnega. Večina<br />
koč ima v bližini prostor za šotore, kjer se spi<br />
mnogo ceneje kot znotraj. Kampiranje kjer koli<br />
sicer ni dovoljeno, a ga precej pogosto prakticirajo<br />
tudi Japonci. Šotor sva postavila na edinem<br />
koščku ravnine, ga ogrela s kuhanjem večerje in<br />
se po hitrem postopku namenila k počitku. Snega<br />
je bilo tu čisto malo, tako da sva spala skoraj na<br />
kopnem. Ponoči so naju zabavali, oziroma bolj<br />
strašili, zvoki premikajočih se živali. Izbira v<br />
tem koncu živečih »velikih gozdnih živali« je kar<br />
pestra, zato Japonci vestno s seboj v hribe nosijo<br />
zvončke, ki jim vso pot cingljajo z nahrbtnikov.<br />
Srečanje gruče japonskih planincev ušesom torej<br />
ni najbolj prijazno.<br />
6
Change language