1. PDF dokument (8279 kB)

znaval tehnike reševanja. Prvovrstni alpinisti so me
vzeli na konopec, povedli pod Turnc in prek nekaj
resnih sten. Tako sem dobil tudi predstavo o svetu
vertikale. Bal se nisem, da bi se pa resno spustil v to,
tudi zaradi otroka nisem hotel. Imel sem na pretek
drugega planinskega dela!
Velik del gorskega sveta mi je bil dan še po upokojitvi.
Bližnje Lubnik, Blegoš, Ratitovec, Porezen,
Ožbolt, Osovnik, Soriško planino sem obiskoval
do nedavnega; sedaj sem zvest le še kucljem okrog
Škofje Loke, ki moje hribovsko srce glede na leta
povsem zadovoljijo. Narava mi je bila dolgo naklonjena
z zdravjem. Zelo sem zadovoljen, da s svojimi
željami nikoli nisem segal previsoko; dobil sem
veliko več, kot sem si kdaj sploh želel ...
nesoglasij med nekaterimi vodilnimi alpinisti pa
mu ni uspelo najti prostovoljca, ki bi ugriznil v kislo
jabolko. In tako je tajnik PZS Rado Lavrič, ki je cenil
mojo delavnost v GRS, leta 1963 pridobil za delo v
Komisiji za odprave v tuja gorstva (KOTG) popolnega
začetnika. Zavedal sem se, da kot nealpinist
nisem posebno primeren, prevladala pa je zavest,
da rešujem kadrovsko zadrego. Bil sem pripravljen
poskusiti in se tudi takoj umakniti, če nalogi ne bi
bil kos. Končno pa je delo terjalo predvsem organizacijske
veščine, obilo dobre volje, širok pogled na
planinstvo, sposobnost komuniciranja s tujci brez
posrednikov in požrtvovalnost. Odtlej sem enako
prizadevno delal v GRS in KOTG.
Katarina in Pavle Šegula, družina Potočnik z vnukom na vrhu Triglava,
leta 1973 Pavle (drugi z leve) na poti na Setiče leta 1979 Jože Vogrin
Hribovski »enajsti šoli« pa je sledilo še delo v planinski
organizaciji, v kateri ste z znanjem in trudom
napravili veliko dobrega za slovensko planinstvo.
Kako ste se vključili vanjo in kaj vse ste v njej delali?
Pred vojno ni bilo denarja za članarino, med
vojno pa tudi ne veliko priložnosti za hribolazenje,
tako da sem se včlanil v Planinsko društvo Ljubljana
Matica šele leta 1958. V organizirano delo v Planinski
zvezi Slovenije (PZS) me je potegnil tedanji šef
Bine Vengust. Bil je delegat Republiškega sekretariata
za notranje zadeve SRS v Komisiji za GRS pri PZS.
Leta 1960 mi je zaradi drugega dela predlagal, naj
ga nadomeščam v komisiji. Nalogo sem vzel na moč
resno, dolžnost mi je bila nekaj svetega. Načelnik dr.
Miha Potočnik in tovariši so me sprejeli in obdržali
tudi kasneje, ko je Bine spet lahko poprijel za delo.
Človek, ki pokaže voljo do dela in vsaj nekaj
uspeha, hitro »pade v oči«. Upravni odbor (UO
PZS) je po Trisulu hotel nadaljevati odprave; zaradi
Kot načelnik KOTG sem postal tudi član UO
PZS, kjer sem še po letu 1975, ko sem KOTG že dal
slovo, nekaj let ostal odbornik »brez resorja«. Ena
mojih tedanjih dolžnosti je bilo nezgodno zavarovanje
planincev, ki sva ga do leta 1980 pripravila z
Zvonkom Čemažarjem. Uvedbo je žal preprečila in
zavrla divja inflacija.
Med gorske reševalce sta vas posredno privedla že
tovariševa smrt in spoznanje, kako pomembno je z
vzgojo in znanjem preprečevati nesreče, potem pa ste
dobili priložnost tudi sami storiti marsikaj koristnega.
V Komisijo za GRS pri PZS sem prišel, ko sem bil
star že 37 let. To organizacijo sem neznansko spoštoval
in jo cenim še danes. Zelo sem se trudil, da bi
bil vreden njenega zaupanja. Hitro sem ugotovil, da
lahko največ koristim po vzgojni, strokovni plati, v
akcijah sem bil zelo malo. Do veljave je prišlo znanje
68