1. PDF dokument (8279 kB)

ALPINIZEM
»El Niño girl«
Čarobni trenutki v slavni smeri
Martina Čufar
Zadnji članek o plezanju v Yosemitih sem za
Planinski vestnik napisala lani poleti. Takrat sem
zapisala, da sem se med poležavanjem na travniku
pod El Capitanom, dan po prvem vzponu čezenj,
zagledala v smer El Niño. Medtem se je zgodilo
veliko. V smeri sem preživela lani jeseni osem, letošnjega
maja pa šest dni. V Yosemitih so me celo
začeli klicati »El Niño girl 1 «. Smeri mi sicer ni
uspelo preplezati prosto, a trije gibi in dva mokra
metra, ki so mi zmanjkali do popolnosti, zbledijo
v barvni paleti doživetij in čustev pri plezanju tisočmetrske
smeri.
Prvo srečanje z El Niñom
»El Niño je vremenski pojav segrevanja osrednjega
in vzhodnega Tihega oceana.« To piše o
El Niñu (otroku po špansko) v enciklopedijah. El
Niño v El Capitanu pa je trideset raztežajev dolga
smer, ki sta jo prva preplezala brata Huber. Začinjena
je s kar sedmimi raztežaji težavnosti 5.13 po
ameriški ocenjevalni lestvici (od 7c+ do 8a+ po
francoski lestvici) ter s šestimi raztežaji z oceno
5.12 (med 7b in 7c). Nisem si torej izbrala ravno
najlažje prosto preplezljive smeri v El Capitanu ...
Je pa to ena redkih smeri v tej steni, kjer plezanje
v ključnih raztežajih ne poteka po počeh, temveč
po tehnično zahtevnih ploščah in čez streho – torej
gre za tip plezanja, ki sem ga bolj vajena.
Smer je speljana v desnem delu stene, tam, kjer
črni granit riše podobo Severne Amerike. Prve
težave so že takoj na začetku smeri: 8a, 7c+ in
8a+ za predjed. Če iščem vzporednice s pravim
1
El Niño dekle
El Niñom, lahko rečem, da se smer začne v tihem
oceanu gladkega granita, ki ga sonce greje že od
zgodnjih jutranjih ur, zaradi česar je treba na
vzpon čakati do popoldneva, sicer ti stiskanje segretih
malih oprimkov pobere kožo s prstov, guma
na plezalnikih pa tudi kopni kot pomladanski sneg.
Tako napako sem naredila lani jeseni med svojim
prvim poskušanjem v smeri. Skoraj bi obupala že
na začetku, tako težko se mi je zdelo vse skupaj. Na
srečo sta bila v tistem času v Yosemitih tudi brata
Huber (ki sta trenirala za hitrostni rekord v smeri
Nos in ga tudi postavila – 2 uri in 45 minut!), ki
sta me spodbudila z nasvetom, naj nujno počakam
na večerni hlad, ko je vse veliko lažje. Res sem se
vrnila čez nekaj dni, naštudirala plovbo čez ocean
in ga pozneje tudi uspešno preplula. A v zgornjem
delu smeri me je čakalo še veliko dela: pet raztežajev
z oceno 5.13, vsi zelo »na dolžino«. Ker je bilo
vreme muhasto, en dan je celo snežilo, nisem imela
časa, da bi posamezne raztežaje dolgo študirala in
ugotavljala, ali sem res premajhna ali le prešvoh.
Ker ne maram izgovora, da sem premajhna, sem
se odločila, da se moram v smer nujno še enkrat
vrniti v toplejšem vremenu in z več časa.
Priprave na ponovni poskus
Letos nisem bila več popolni zelenec – barve so
se začele prelivati v modro. Smeri sem se lotila bolj
taktično. V glavi sem imela le to smer in za spremembo
mi ni bilo težko počivati. V Yosemite sem
prišla v zadnjem delu moje pomladanske turneje,
prej sem plezala že v Mehiki in Utahu. En teden
sem bolj ali manj počivala; čakala, da se koža na
prstih zaceli, pod steno počasi nosila zaloge vode
72