1. PDF dokument (8279 kB)

pred seboj zagledal nekakšno sedlo in dejal sem si,
tam bom končal svoje romanje in se vrnil. A presenečenj
tistega dne še ni hotelo biti konec.
Ko sem dosegel sedlo, se mi je na levi odprla ostra,
globoka škrbina, do katere je vodila napeta jeklenica.
Veliko pozornost je takoj pritegnil rdeč napis na
skali tik nad škrbino. Radovednost mi seveda ni dala
miru, da se ne bi takoj spustil in pogledal, kaj piše.
Cima delle Cenge (II). Kaj pa je zdaj to? Iz nahrbtnika
sem vzel zemljevid in vodnik, da bi končno ugotovil,
kam so me pregnale mrcine pasje. Stal sem na prelazu
Forca delle Cenge, pred menoj pa je bila z na gosto
posejanimi rdečimi packami označena pot na Cimo
delle Cenge ali po naše Visoko polico, po zahtevnosti
dvojka. Italijani so torej res moji prijatelji, saj imajo
tudi za take kot jaz označene plezalne smeri, kar pri
nas ni v navadi.
Dvojka. Veliko sem jih že zlezel, gor in dol, a roko
na srce, vedno sem se po domače povedano »šlepal«
na Jurija, Toneta pa še kakšnega od svojih gorniških
prijateljev. Zdaj sem bil sam in počutil sem se kot v
študentskih časih pred zahtevnim izpitom.
Hitro sem se odločil, saj poskusiti ni bilo greh, in če
bi bilo pretežko, bi se še vedno lahko vrnil. Trdno sem
se oprijel ostrih skal v začetni zajedi in velike rdeče
pike, ki so si sledile meter za metrom, so mi odpihnile
še zadnje trohice strahu, da sem se lahko z veliko
mero poguma potegnil na odrešilno polico. Od tam
naprej je šlo precej lažje. Ko sem splezal krajši žleb,
sem se usmeril levo in prečil krajši odsek strmih trav.
Sledilo je prijetno, prav uživaško plezanje z zanimivimi
skalnatimi odseki, med katerimi se je sem ter tja
ponovno bohotilo kaj drugega kot ruševje. A tokrat je
bilo moj prijatelj, pomagalo mi je, da sem se, držeč se
za njegove košate roke, varno približal svojemu nepričakovanemu
cilju.
Še bežen pogled v prepadno globel na desno, kjer
se je v soncu kopala dolina Mrzlega potoka, in pack je
bilo naenkrat konec.
Stal sem na vrhu, povsem nenadejano, pa še s prvo
samostojno dvojko v žepu. Ponosen, srečen in kar sam
sebi sem se smejal, ko sem pomislil: le pridita sem gor,
pesjana brunnerska, tukaj sem jaz kralj v svojem kraljestvu
in nikomur ne pustim, da bi me motil v njem.
Nekaj zaplatic trave je postalo moje ležišče, nahrbtnik
moje vzglavje, nebo pa filmsko platno, posejano z
oblaki, po katerih so se sanjavo sprehajale moje oči.
Skoraj sem že zadremal, ko sem se spomnil, da bo
treba tudi kaj zaužiti, saj sem postal že pošteno lačen.
Ob malici sem se oziral naokoli. Moj skromni vrh,
ki je segal le dva metra čez dva tisoč, mi je ponujal
krasen pogled na Visoko Belo špico, Krniško špico,
nespornega prvaka Viš ter na Veliki Nabojs, katerega
oblika je od tam močno spominjala na Matterhorn.
Tudi Mala Lojtrica je bila povsem blizu in bila je hudičevo
ošiljena, tako da ne vem, kako bi jo kaj zvozil
tam skozi.
Težko se je bilo posloviti od vrha, a treba je bilo
dol, saj me je čakal še ključni del dvojke, sestop. Med
packami sem se dobesedno sprehodil navzdol do zadnjega
skoka. Tam je šlo zopet zares. Obrnil sem se
k steni, čvrsto prijel za skalo in stopil nižje. Ponovno
sem poiskal stope in vsak meter mi je šlo bolje.
Že sem bil v škrbini, težav je bilo konec, čestital sem
sam sebi ob pravkar narejenemu izpitu v samostojni
dvojki. Vzpon po zanesljivi jeklenici je bil pravi užitek
in tudi vročina v ruševju je ob povratku močno popustila.
Sestop in povratek v nevihti
Prihod do koče Brunner me je vseeno malce skrbel.
Kaj, če sta bili mrcini še vedno tam, če sta mi želeli
ponovno pomeriti hlače? Počasi in previdno sem
se prikradel do koče. Vse je bilo mirno in tudi steklenice
so hvalabogu izginile. Malce sem še posedel
pred kočo, nato pa pohitel navzdol, saj me je ženka že
gotovo nestrpno čakala pri jezeru. Toliko časa mi je še
preostalo, da sem se za nekaj trenutkov pomudil pri
strugi Belega potoka. Je kaj lepšega kot končati pot,
ozirajoč se v enega od številnih kristalnih tolmunčkov?
Zdel se mi je kot velika debela solza, ki jo je skalovje
s pomočja slapu spustilo po svojem skalnatem
licu. Pa ne zameri mi, moja lepotica iz Trente, vedno
si bila in vedno boš prva v mojem srcu in še ta isti
dan se bom vrnil ob tvoje bregove občudovat tvoje
sinje valove.
Nebo se je že povsem zmračilo, ko sva si z ženo
končno čestitala za opravljena podviga. Še kratka
osvežitev v prijetnem jezeru in ravno, ko sem montiral
njenega »lupčka« na avto, so padle prve kaplje.
Pa sva ga le dočakala, »fire in the sky«. Ko sva se
spuščala s Predela, se je narava razbesnela v vsem
svojem srdu in togoti. Pokalo in grmelo je, strele pa
so udarjale v Loško steno, kot da bi jo želele preklati
na več delov. Pa se ni dala, ta mogočna, veličastna
trdnjava naših Julijcev, ki bogsigavedi koliko časa že
stoji tam in kljubuje času v ponos večnosti.
Dan se je že nagnil na večer, ko smo obsedeli pred
Katjino prikolico in še vedno je lilo kot iz škafa. Le
gromki smeh je odmeval po kampu, ko sem jel praviti:
»Veš, pa se kar naenkrat od ne vem kje prikradeta dve
mrcini …« m
56