1. PDF dokument (8279 kB)

sam s seboj. Sprva v smereh, ki sem jih že poznal,
nato v kakšni stari klasiki, kaj kmalu pa tudi v prvenstvenih.
Tudi odprave so se mi počasi »odprle«, a usoda
je hotela, da so bile večinoma neuspešne – kot da bi
tako moralo biti. Ni mi žal časa in denarja zanje. Žalostno
je le, da so bile večinoma dokaj slabo organizirane,
vsaj kar se tiče literature. Na nekaterih nismo
imeli niti ene slike stene, kaj šele skice ali opisov že
preplezanih smeri v njej. Plezanje prvenstvenih po
starih, že napetih vrveh se mi je zdelo absurdno, ne
le smešno. Prišel sem do spoznanja, da je veliko več
vredna prvenstvena smer ali zahtevna ponovitev
doma kot pa skupinsko prerivanje, sprenevedanje in
garanje za druge v Himalaji. Žal je vsepovsod preveč
takih, ki te skušajo izkoristiti in hkrati onemogočiti,
če si uspešnejši od njih. Le delo in tisto, kar ustvariš,
jim to preprečujeta.
Zadovoljen z minulim delom
Morda mi je v teh štirih desetletjih uspelo napraviti
tudi kaj takega, česar se ne da izbrisati, vreči v
koš ali kako drugače uničiti in bo ostalo za naslednje
rodove. Ne le prvi vzpon na neosvojeni sedemtisočak
Njanang Ri (7071 m), tudi Storžič, Begunjščica,
Triglav in seveda Belopeški venec, kjer imam prek 50
prvenstvenih smeri. Številke so se nehote večale in
danes povedo, da sem bil kar priden, o uspešnosti
pa naj sodijo tisti, ki so kaj podobnega poizkusili in
brez zavisti vedo, kaj to pomeni. Knjiga mojega alpinizma
ima zaenkrat 177 prvenstvenih smeri, alpinistični
dnevniki (11 zvezkov) pa hranijo vse mogoče
podatke. Med drugim tudi, da mi je do sedaj uspelo
splezati 4440 smeri, ki so daljše od 100 metrov. Največkrat,
več kot tisočkrat, sem ponovil Kramarjevo
smer v Storžiču, gor, dol, poleti, pozimi, tudi po
večkrat na dan. Na vrhu Storžiča mi je bilo dano biti
676-krat. Precej smeri sem ponovil večkrat, ne le v
okolici Tržiča, ampak tudi izven naših meja, v Dolomitih
in Centralnih Alpah. Mnogokrat mi je uspelo
v nekaj urah ponoviti v stenah Storžiča, Bele peči ali
Begunjščice tudi po dvajset smeri. Ali pa se pozimi
osemkrat povzpeti od doma na Zelenici na vrh
Begunjščice v le nekaj urah. Zelo sem ponosen na
dvajset ponovitev Čopovega stebra v Triglavski steni.
Tudi težkih prvih zimskih ponovitev je bilo kar nekaj
in prvenstvene zimske, ena celo v Triglavu.
V tujini izstopajo ozebnik v Druju in solo ponovitve
v stenah nad Chamonixem v začetku osemdesetih
let. Medijsko najbolj izstopajo ponovitve treh
zadnjih problemov Alp v stenah Grandes Jorasses,
Matterhorna in Eigerja, ki sem jih opravil kot drugi
v nekdanji Jugoslaviji, na moje veselje vedno kot prvi
v navezi. Tudi odprav se je nabralo kar nekaj, poleg
Šiša Pangme, Kavkaza, Pika Revolucije in Aconcague,
kjer sem splezal na vrhove, so tu še odprave na
Lhotse, Yong Sang, Jalung Kang, Lhotse Shar, K2,
Hidden Peak in Anapurno.
Vedno sem skušal narediti čim več, a sem se znal
tudi pravočasno obrniti in preživeti. Tudi tako imenovano
ekstremno smučanje mi ni bilo tuje, saj mi je
uspelo marsikaj. Naj omenim le spust po Kramarjevi
smeri v Storžiču. Po celotni smeri se nas je do sedaj
s smučmi peljalo največ pet. Seveda sem vesel tudi
prehojene poti Planica–Pokljuka, pa igranja divjega
lovca v filmu Steber … Tudi v GRS nisem bil le član,
ampak tudi inštruktor, letalec in član nekaterih podkomisij.
Poleg redne službe, ki ni trajala le osem ur,
sem bil aktiven v alpinističnem odseku, pri Komisiji
za alpinizem in v Športni zvezi Tržič.
Zares veliko je lepih spominov, s katerimi si blažim
bolečine, medalje za minulo delo, ki me pestijo
zadnje čase. Ampak splačalo se je. Žal mi je le, da
nisem imel še več časa in denarja za še več plezanja.
Hkrati sem zadovoljen in ponosen, da mi je uspelo
narediti to, kar sem naredil. Predvsem preživeti
vse, kar sem počel v gorah. To je največji dosežek v
mojem življenju. m
79