1. PDF dokument (8279 kB)

Z gorami sem povezan tako rekoč od začetka
svojega življenja. Že otrok sem kot pastirček spoznaval
ne le planšarije pod Košuto, ampak tudi njene
strmine, in občudoval čudovite razglede, še zlasti na
sanjsko koroško deželo, če sem prišel na vrh gore.
Želje so bile vse večje, le časa in priložnosti, da o
denarju sploh ne govorim, takrat še ni bilo, da bi se
povzpel še kam drugam, na katerega izmed v daljavi
vidnih vrhov. Po nekaj letih planinarjenja, ko sem
enkrat sam zaslužil, se mi je ponudila priložnost, da
se prvič spoprimem s pravo plezalno smerjo. Petega
maja 1968 me je skupna šestih Tržičanov vzela s
seboj v Kramarjevo smer v Storžiču. Bil sem tako
navdušen nad dosežkom in uživanjem v steni, da
sem si zaželel še več. S soplezalci mi je uspelo preplezati
skoraj vse smeri v Storžiču in za zaključek
leta še Direktno v Štruci. Po vojaščini pa sem se dobesedno
zapodil v stene, plezal in užival. Kmalu so
prišle na vrsto smeri v Paklenici, Dolomitih in Centralnih
Alpah ter prve prvenstvene. Žal pa je hitro
prišlo tudi spoznanje, da tudi v gorah oziroma med
alpinisti ni vedno vse tako, kot bi moralo biti.
Prva grenka spoznanja
Ustvarjalnost, delavnost in plezanje, kadar koli
sta čas in vreme dopuščala, so bili premalo, da bi šel
tja, kamor sem si glede na opravljene vzpone morda
zaslužil. V Himalajo namreč. Bil sem celo komaj
izbran za odpravo v Kavkaz (namesto Makaluja
1975) in v Pamir (namesto Everesta 1979). Vzrokov
je bilo menda več, toda ne pri meni, ampak v glavah
tistih, ki so o tem odločali. Tudi v alpinizmu je žal
tako, da je konkurenco treba onemogočiti, preden
te prehiti ...
Vse bolj sem tudi spoznaval, da smo se po vzponu
večkrat težko zmenili, kdo je bil zaslužnejši zanj.
Noben čudež ni bil, če je soplezalec, ki je plezal kot
drugi, doma, na alpinističnem odseku ali v medijih
kar naenkrat postal glavna zvezda. Bil je pač le
mnogo boljši govorec kot plezalec. Zato sem se
kmalu začel ukvarjati s soliranjem, ne zaradi zaslug,
ampak zaradi enostranske odgovornosti in užitkov.
Naveza s samim seboj je zagotovo najlepša in najzanesljivejša,
če se seveda lotevaš stvari, ki si jim v
celoti dorasel. Če imaš razčiščene stvari, je to užitek,
ki se ga splača doživeti in početi v nedogled. Kadar
sem plezal v navezi, sem vedno želel plezati kot prvi,
seveda v dogovoru s soplezalci, ki jih je bilo v moji
karieri kar lepo število. Nikoli nisem podcenjeval
njihovih sposobnosti, le zaupal sem najbolj samemu
sebi. Ko mi je soliranje steklo, sem bil vse večkrat
78