1. PDF dokument (8279 kB)

stene. A ko sem čez nekaj dni ležala pod njo, sem si
spet želela biti tam gor … Neumorna želja!
Za konec v enem dnevu čez steno
Ko sem Joshu povedala o svoji ideji, da bi šla čez
smer Nos v enem dnevu, je bil takoj za stvar. Torej
mu v El Niñu le ni bilo preveč mučno – očitno se je,
tako kot jaz, samo soočal s svojimi mejami in je bil
preprosto preveč utrujen, da bi veliko govoril.
Lahko sem srečna, da sem »po naključju« (ne
verjamem več v naključja) naletela nanj, saj je super
soplezalec, ki najde spodbudne in zabavne besede v
pravem trenutku. Pozitivno vzdušje je med večdnevnim
vzponom še kako pomembno, kar sem spoznala
v Mehiki, v steni El Gigante, kjer je bilo vzdušje
zaradi Nicolasove poškodbe prej kot ne moreče.
Lepi raztežaji so tako izgubili del svojega sijaja. Nasprotno
pa napori in težke prasice postanejo lažji, če
se ob tem smejiš in medsebojno spodbujaš. To nama
je z Joshom res dobro uspevalo.
Tudi Nos je bil preizkušnja za vzdržljivost in
vplezanost naveze. Plezala sva vsak s svojim nahrbtnikom,
s tanko 60-metrsko vrvjo za izhod v sili,
15 kompleti in 25 metulji, kar je pomenilo precej
teže, tako da mi ni bilo težko preklopiti s prostega
na tehnično plezanje, ko ni šlo drugače. Začela sva
ob petih zjutraj in plezala s t. i. shortfixing tehniko:
ko prideš na varovališče, fiksiraš vrv za drugega, ki
se vzpenja po vrvi, ti pa s preostankom vrvi plezaš
naprej in po možnosti ne padeš. Prvi del nama je
šel zelo hitro od rok, v zgornjem delu, ko stena El
Capitana postane previsna in ko je utrujenost začela
kazati zobe, pa sva precej upočasnila in bolj kot na
hitrost začela gledati na varnost. Na vrhu smeri sva
bila ob enajstih zvečer, mraz, okoli ničle je bilo, pa
naju je spodbudil k hitremu sestopu, tako da sva bila
čez dobri dve uri že v kampu. Naslednji dan sem se
bala premakniti, tako me je vse bolelo. Sicer čisto
vsako jutro naredim vaje za raztezanje, tokrat pa
sem se samo prestavila na »all you can eat 4 « zajtrk
ter nazaj v spalno vrečo. Nos ni od muh!
Po vrnitvi iz El Niña so me spraševali, kdaj bom
šla nazaj. Dvakrat je bilo dovolj. Doživela sem veliko
»magic moments« in dvomim, da bi mi jih tudi v
tretje ponudil toliko. Pa še toliko sten je po svetu, ki
bi jih rada odkrila! m
Vijuganje El Niña čez desni del El Capitana
76
Martina Čufar
4
vse, kar lahko poješ