1. PDF dokument (8279 kB)

tudi bela barva. Marsikdo misli, da je sneg. Zelo radi
opazujejo rožice.“
Sawa nobori
Začela sva z eno ali dvema skupinama, zdaj jih
imava pa pet do sedem na leto. Namesto treh tednov
zdaj v Sloveniji preživim tri mesece, poletne ture so
razprodane že novembra.“
Kakšne ture jim ponujata?
”Klasična tura, prva, ki smo jo naredili, je iz
Lepene prek Krnskega jezera do Komne in Sedmerih,
do Prehodavcev in spet prek Sedmerih v Bohinj.
Japonci so zelo navdušeni nad rožicami, zato je ta
tura zanje primerna. Klasična tura za malo boljše pa
je s Pokljuke na Triglav in čez Sedmera dol. S klienti,
ki gredo na zahtevnejšo turo, se enkrat obvezno
dobim že na Japonskem, da jih naučim hoje v navezi,
samovarovanja, uporabe čelade itn.
Zadnja štiri leta pa imava še individualno, svojo
turo – C & C Japan. No, v zadnjih dveh letih sva
imela že kar po dve. Eno plezalno in eno pohodniško.
Plezamo v glavnem po severni steni Triglava,
ker jih je na to najlaže dobiti, na pohodniški turi
pa odkrivamo bolj skrite predele naših gora. So kar
kajle, Japonci, 76-letnega sem pripeljal čez severno
steno, 83 let starega pa na vrh Triglava.“
Kako so jim všeč naše gore?
”Po večini so zelo navdušeni. Za njih je vse dosti
vertikalno. Njihove najvišje stene so visoke 300,
mogoče 400 metrov, tako da bi moral za triglavsko
severno steno sestaviti tri. A gore so višje kot v Sloveniji.
Več kot 50 jih je višjih od Triglava, več je celo
tritisočakov, tako da jih z nadmorsko višino naši
hribi ne pritegnejo. Ko vidijo posnetke oziroma ko
pridejo pogledat, so pa vsi navdušeni. Všeč jim je
Kaj pa planinske postojanke?
”Z njimi so zelo zadovoljni. Najbolj jim je všeč
sistem prehrane. Pri njih moraš naročiti vnaprej, do
štirih moramo biti v bajti, da je ob šestih večerja.
Tiste ribe in vsa ceremonija. Pri nas pa je to preprosteje.
Čeprav se po navadi vnaprej zmenim, da
imamo v vsaki koči kaj drugega jesti. To se jim zdi
res zanimivo. Pet dni smo po bajtah, pa vsak dan
kaj drugega jejo. Sicer so same enolončnice, ampak
vsak dan drugačne. Hrana jim je zelo všeč. Še kruh,
namočen v čorbo, pojejo. Sam je zanje presuh. Poleg
tega v Sloveniji vsakdo dobi svojo posteljo, medtem
ko se na Japonskem poleti na enem tatamiju stiskajo
tudi po trije.“
Delaš skoraj ves čas, prostih dni imaš zelo malo,
pa še takrat moraš skrbeti, da ostaneš v kondiciji.
Ali pri tem sploh opaziš, da živiš na Japonskem?
Kako ti je všeč njihova kultura?
”Ja, delo je zelo naporno, čeprav je na prvi pogled
idealno. Če grem s prijatelji za dva, tri dni po svoje
naokoli, je takoj narobe. Če hočem kliente varno
pripeljati na cilj, moram trenirati tudi takrat, ko
nisem z njimi. V telovadnice ne hodim iz svojega
lastnega veselja, temveč zaradi nujnosti. Hribi so
povsod hribi in ko vodim, sploh ni važno, kje smo,
smo pač v hribih. Na to, da smo na Japonskem, me
spominjajo le jezik, v katerem se pogovarjamo, in
koče, v katerih včasih spimo. Sicer pa mi je Japonska
kot dežela in tudi njena kultura všeč, če ne, ne bi že
toliko časa živel tam.“
Tak življenjski tempo je zelo naporen. Koliko
časa nameravaš še vztrajati v poslu in v kateri domovini,
prvi ali drugi, se želiš nastaniti po upokojitvi?
”Pri 55 letih nameravam iti v pokoj. Ostane mi še
točno pet let. Če bom predolgo garal tako kot zdaj,
ne bom več v kondiciji za uživanje. Vodim namreč
250 dni na leto. Malo mislim, da bi se potem počasi
za daljši čas v letu preselil nazaj v Slovenijo in od
tam vodil japonski posel. Saj je zdaj, ko 99 % ljudi
uporablja računalnik in internet, vse mogoče.
Klienti bi prihajali v Evropo, potem pa bi skupaj
vandrali naokoli. Preostali čas pa bi hodil po svetovnih
hribih, na katerih še nisem bil. Predvsem me
privlači Sibirija; tam je še vedno dovolj prostora za
vsakega Zemljana, željnega dogodivščin.“ m
13