1. PDF dokument (8279 kB)

issuttija, Bulfona, Giacomuzzija …), ki so zelo hitro
odkrili njegov izreden talent za plezanje in gibanje v
naravi. Tako se je za mladega Ignazia začela strma in
hitra pot v svet alpinizma. V tistem času so v Rablju
ustanovili prvo postajo gorske reševalne službe v
Furlaniji, poleg reševanj planincev pa so največkrat
pomagali tedanjim pribežnikom, ki so iz vzhodnih
dežel bežali v lepšo prihodnost, dostikrat kar preko
ostenja Mangarta. Že takrat so v Rablju naredili
umetno steno, kjer so mladci zagnano trenirali.
Kot plezalci so bili zelo aktivni na področju
Montaža, Viša, Mangarta, Kanina. Njihovi največji
dosežki pa so bile nove smeri v severnih ostenjih Koritniškega
Malega Mangarta in Vevnice. Leta 1956
so v treh dneh opravili prvo zimsko prečenje grebenov
gora nad Belopeškimi jezeri. S skopo opremo za
plezanje in bivakiranje so zaviti v rjuhe in italijansko
zastavo, sposojeno v koči Zacchi, preživeli dve zelo
mrzli noči na izpostavljenih grebenih.
Piussi je skupaj s svojimi kolegi kmalu pogledal
preko domače ograje, v Cimi Scotoni v Dolomitih so
opravili prvo ponovitev slavne Lacedellijeve smeri
in še veliko drugih pomembnih plezalnih vzponov.
Kmalu se je navezal na vrv z G. Redaelijem, s
katerim sta v južni steni Torre Trieste v petih dneh
preplezala zelo težavno novo smer v najbolj previsnem
osrednjem delu stene. V skupini Mt. Blanca je
v navezi z Pierom Julienom in še z nekaterimi vodilnimi
francoskimi alpinisti sodeloval pri dokončanju
smeri v centralnem Frenejskem stebru.
Skupaj z T. Hiebelerjem in G. Redaelijem je pozimi
leta 1963 v osmih dneh opravil zelo zahtevno prvo
zimsko ponovitev legendarne smeri Solleder-Lettenbauer
v severozahodni steni Civette. Istega leta
je skupaj s soplezalci iz Rablja kar nekajkrat poskusil
plezati v severni steni Eigerja, vendar jih je vedno
odbilo slabo vreme.
Piussi je nesebično pomagal ob tragediji, ko se je
leta 1964 del gore porušil v jezero Vajont blizu Longarona;
takrat se je preselil v Pieve di Cadore in se še
bolj posvetil plezanju. V tistem času je sodil v sam
vrh svetovnega alpinizma, istočasno pa je tekmoval
v bobu, kjer je dosegal dobre uspehe.
Leta 1965 je s francoskim plezalcem Pierrom
Mazeaudom in prijateljem Robertom Sorgatom iz
Belluna splezal težko novo smer Via del Miracolo
v steni Civette, kjer se jim je podrl ogromen skalni
stolp in so ostali živi le po srečnem naključju. Že
naslednje leto je s starimi kolegi iz Rablja preplezal
izredno zahtevno novo smer v Cimi su Alto v
skupini Civette. Nekajkrat je sodeloval na raziskovalnih
odpravah na Antarktiki, kjer je z minimalno
opremo in s skopo pomočjo povečini sam splezal na
več kot deset deviških vrhov. Dvakrat se je udeležil
odprav v Himalajo, zadnja je bila leta 1975 pod vodstvom
R. Cassina v južno steno Lhotseja, ko jim je
plaz uničil bazni tabor in so potem zaman poskušali
v steni Nuptseja.
Ko se je bližal petdesetim letom in je počasi zaključeval
svojo bogato plezalno aktivnost, se je postopoma
preko Vidma in Tricesima spet vrnil v rodno
Reklansko dolino, kjer je v vasici Piani di là obnovil
družinsko hišo. Na svojem bogatem življenskem potovanju
je počel marsikaj, zadnja poletja je preživljal
na planini Krni dol pod Nevejskim sedlom, kjer je
imel urejen skromen kmečki turizem.
Spoznala sva se pred mnogimi leti in hitro našla
skupni jezik. Ne da bi ga prosil, mi je pomagal pri
eni od odprav v tuja gortsva. Še najlepše pa je bilo,
ko smo se včasih srečali ter ob polenti na furlanski
način in kozarcu črnega obujali spomine ter naglas
sanjali skupne sanje v objemu gora, kjer je Ignazio
začel in zaključil svoje bogato življenjsko potovanje.
m
81