1. PDF dokument (8279 kB)

in sem se praktično vdala v usodo, sem čudežno
ostala v steni, našla rešitev, zadržala oprimek ali našla
ravnotežni položaj. El Niño me mora imeti rad, da
me je tolikokrat zadržal na sebi. Že ko sem prvi dan
preplezala tri raztežaje z oceno 5.13 zapored, sem
bila tako vesela, da je težko opisati. Čez nekaj dni
sem že skoraj obupala nad »M&M flake« (14. raztežaj,
7c+) in rekla sem si, da samo še enkrat poskusim,
ker se mi je Josh že smilil, ko me je tako
vztrajno varoval, pa so se mi prsti zataknili za lusko
in tako zaustavili nihaj, ki ga nisem mogla zadržati.
Rešitev! Uspešen poskus je sledil po eni energetski
ploščici in pol ure počitka.
Tretji dan sem se morala soočiti z dejstvom, da
ne bo šlo prosto čez vso smer. Raztežaj Royal Arch
(5.13c oz. 8a+) je začinjen z dvema dolgima giboma.
Prvega sem »dešifrirala« tik pred zdajci, naslednji
pa ni šel. Bil je dolg, »na moč« in povrhu še gib, s
katerim imam vedno težave, saj je treba dati eno
nogo zelo visoko in se nanjo usesti, hkrati pa potiskati
z nasprotno roko. Zato ne iščem izgovorov,
da sem premajhna. Če bi bila 5 centimetrov višja,
bi bilo vsekakor lažje, a se ne bi zavedala svoje šibke
točke, kar je včasih bolj pomembno od uspeha. Po
polurnem iskanju rešitve se je bilo treba odločiti
za nadaljevanje. Ni mi bilo težko iti naprej – nisem
se počutila kot poraženka. Raztežaj sem vzela kot
posebno lekcijo, ki mi ni pokvarila veselja na vrhu
smeri. V nadaljevanju sem se še dvakrat prijela za
komplet, in sicer v 20. raztežaju (Black Cave, 5.13b
oz. 8a) ter v 27. raztežaju, katerega lažja varianta
(5.13a oz. 7c+) je bila mokra, zato sem ob pomoči
tehnike (AO) preplezala originalno linijo, kateri je
odlomljen oprimek povečal težavnost s 5.12c (7b+)
na 5.14a (8b).
Dnevi v steni so bili naporni. Tako naporni, da
sem se spraševala, kdo me je silil v smer. Josh, ki
je bil v dolini ves čas zgovoren, je bil čudno tiho.
Mislila sem si, da mu je gotovo žal, da je šel z mano
garat v steno. Plezanja je bilo v primerjavi z ostalimi
stvarmi res malo – vlečenje vrvi in prasic navzgor po
steni, visenje v pasu na večinoma visečih varovališčih,
tisoč opravkov, preden zmontiraš visečo posteljo
in greš lahko sploh spat – to res ni noben užitek.
Edini užitkarski trenutek je, ko s postelje gledaš
zvezde nad sabo in lučke ostalih navez v steni. A
zjutraj je bila spet ista pesem – vsaj dve uri dela s
pospravljanjem, preden je bilo mogoče iti dalje …
Ja, vse, kar sem si želela, je bilo, da bi bila čim prej iz
Njegovo veličanstvo – El Capitan; smer Nos
poteka približno po meji sonca in sence.
Martina Čufar
75