You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
NAŠA SMER<br />
Samo, da ne bo<br />
prevroče<br />
Hornova v Jalovcu<br />
Irena Mušič<br />
Leta 2003 je bilo že meseca junija strašansko<br />
vroče, v Ljubljani celo 39° C. Stene so vabile k plezanju,<br />
midva pa precej zagnana s polnim listom še<br />
nepreplezanih smeri. Vendar bolj ko sva gledala<br />
seznam, bolj se je krčilo število tur, vse pa na račun<br />
napačne strani neba. No, končno se nama je oko<br />
ustavilo na Jalovcu, na Hornovi smeri. Klasika, ki<br />
je ne smeva izpustiti, pa še na severni strani poteka<br />
smer, tako da nama ne bo prevroče. Za svojo idejo<br />
sva pridobila še Milana in Darka in smo se zmenili<br />
za sredo ob petih zjutraj v Tamarju pri koči.<br />
Napačna stran neba<br />
Noč je bila kratka in preživela sva jo kar v koči,<br />
kjer sva v torek zvečer naletela na Strmega 1 iz Maribora,<br />
ki se je tudi pripravljal na plezarijo. Navkljub<br />
rani uri je bilo presneto vroče in na poti do<br />
vstopa v smer nas je kar lep čas spremljalo sonce.<br />
Že takoj nam je bilo jasno, da tisto ni severna stran<br />
in da smo se krepko ušteli. Bomo pač potrpeli. V<br />
začetnih raztežajih do Kegljišča smo smer še malo<br />
lovili in ponekod plezali težje, kot je bilo potrebno,<br />
čeprav smer lepo poteka po logičnih lažjih prehodih.<br />
Vse bi bilo dobro, če le naša »severna« stran<br />
ne bi pokazala zob, kajti Vladu in Milanu je od<br />
vročine začelo postajati slabo. Kako tudi ne bi, saj<br />
smo bili ves čas na severovzhodni strani Jalovca,<br />
lepo na soncu. Nekako sta se spravila k sebi in smo<br />
nadaljevali. Vzpenjali smo se naprej po sistemu<br />
polic v levo, počasi proti Jalovčevemu ozebniku.<br />
Vmes smo naleteli na lopo, tudi snega je bilo še<br />
nekaj.<br />
Samotna pot Ferdinanda Horna<br />
Skozi »popotovanje« v steni Jalovca si ne moreš<br />
kaj, da ne bi pomislil na Ferdinanda Horna, ki je<br />
v začetku prejšnjega stoletja sam preplezal steno<br />
gore, ki z vseh strani zasluži tako po lepoti kot tudi<br />
po težavnosti samo občudovanje. S sabo je vzel<br />
cepin in vrv, ki jo je uporabil za samovarovanje<br />
tako, da je njeno sredino ovil okrog skalnega roglja<br />
ali zagozdene skale ter se privezal na oba konca. Ko<br />
je preplezal težavno mesto, je odvezal en konec vrvi<br />
in jo povlekel za sabo. Tak način je imel tudi svoje<br />
1<br />
Boris Strmšek<br />
82
Change language