You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Vrh Kaikomagadakeja s šintoističnim svetiščem<br />
Zdaj pa zares<br />
Čeprav se je bilo težko spraviti iz tople spalke, sva<br />
vstala pred soncem. Ujelo naju je, ko sva bila že na<br />
poti. Kazalo je, da se rojeva lep dan. Po dobrih treh<br />
urah hoje sva srečala prve gornike, ki so se vračali.<br />
Potrdili so nama, da je koča, h kateri sva bila namenjena,<br />
odprta, in nama napovedali lepo vreme tudi<br />
za naslednji dan. Naslednjega mimoidočega je zanimalo,<br />
od kod prihajava. Ob Sloveniji se mu je takoj<br />
sprožila asociacija, da je od tam veliko dobrih alpinistov.<br />
Potem je iskal po spominu … in se spomnil<br />
Marka Prezlja, ki je imel nekaj tednov pred tem<br />
predavanje v Tokiu. Asociacije planincev, ki sva jih<br />
srečala na poti, so bili še Tomo Česen, Bojan Križaj,<br />
Jure Košir, prav posebna pa je bila asociacija oskrbnika<br />
v najini prvi koči. A o tem malo kasneje.<br />
Prvič v japonski gorski koči<br />
Koča Nanatake daiichi goya stoji na nadmorski<br />
višini okoli 2300 metrov. Teren do nje je večinoma<br />
poraščen z gozdom, saj gozdna meja tu sega precej<br />
višje kot pri nas. Pot je kljub temu zabavna, nekaj<br />
časa teče po zanimivem razglednem grebenu, več ali<br />
manj pa je urezana kar naravnost navzgor. Na najstrmejših<br />
in prepadnih mestih so nameščene lestve in<br />
verige. Oboje je značilno za japonske gore. Jeklenic,<br />
kot jih imamo v Evropi, ne poznajo, namesto tega<br />
so na stezah za pomoč pri gibanju pritrjene verige,<br />
včasih pa tudi statične vrvi.<br />
Okoli druge ure sva se kar naenkrat znašla pred<br />
kočo. Zgradba je bila bolj podobna našim bivakom<br />
kot pravi planinski koči. Malo sva se razgledala, a<br />
nikjer nisva našla prostora za šotorjenje. Oskrbnika<br />
sva zmotila pri kidanju snega izpred stranišča. Pospremil<br />
naju je v notranjost, ki je bila zelo skromna.<br />
Jedlo in spalo se je kar na tleh, kar je sicer značilno<br />
za Japonsko, prostor pa je ogreval petrolej. Razložil<br />
nama je, kje lahko postaviva šotor, in vzel najine<br />
podatke. Ob prepisovanju državljanstva je vzdignil<br />
pogled in vprašal: »Cveto san o shiteimasuka?« (Ali<br />
poznata gospoda Cveta?) Vedela sva, da je Cveto<br />
Podlogar, Slovenec in edini tuji vodnik po japonskih<br />
gorah, pri svojem delu uspešen in poznan japonski<br />
gorniški populaciji, a naju je oskrbnikovo vprašanje<br />
kljub temu presenetilo. »Seveda ga poznava,« sva<br />
ponosno odgovorila. Nato je bil z nama še prijaznejši,<br />
podaril nama je sladoled (ja, sladoled, za katerega<br />
sploh ne potrebuje zamrzovalnika) in dovolil, da<br />
7
Change language