1. PDF dokument (8279 kB)

Do naslednjega obiska ne bo zapadlo prav veliko
snega, me je prešinilo, ko sem se minulo zimo poslavljala
od smučarskega raja pod škrlatnimi špičaki
italijanskih Dolomitov. Dežurne klimatske spremembe
ne bodo imele nič pri tem. Pridem spet
poleti, sem pomahala navdušena nad svojo idejo in
v namišljenem oblačku že prebarvala kulise iz bele
v zeleno … Med prebiranjem razburljivih prigod
osvajalcev vrtoglavo izpostavljenih sten me je zbegal
vtis, da so ti vrhovi rezervirani samo za posvečene
izbrance, alpiniste in najpogumnejše gornike. Saj jih
občudujem in jim skrivaj celo zavidam. A tudi tisti
manj podjetni ljubitelji gora, ki na lestev zlezemo le
ob obiranju češenj in nam grifi ne dekorirajo domače
sobe, si želijo doživetij v tem prelepem koščku Alp.
Posveti s »poznavalci« so bili jalovi. V potrditev
gornje teze so me vsi pošiljali v – ferate. Minilo je
veliko večerov med plahtami zemljevidov, ribarjenja
po medmrežju in dešifriranja vodničkov,
preden se je iz množice informacij izluščila podoba
te odprave. Neukrotljivi rajzefiber se je uglasil s kot
polna luna velikimi pričakovanji, še trikrat spat in
andiamo (gremo). Po uživaških planinskih poteh
pod vznožja drznih ostric in ledenikov. V gostoljubna
zavetja gorskih koč, hrepeneče zret v romantične
sončne zahode. Med brezmejne razglede na cingljajoče
pašnike in slikovite vasice. Ohladit utrujene
noge v kristalno čista jezera in potešit radovednost
med zanimivosti lokalne kulture in zgodovine.
Položili sva neštete cestne ovinke, se nasitili slastnih
malic in si preoblačili preznojene srajce.
Medmeti prevzetosti so odmevali prek hribov in
dolin, ampak po urednikovih navodilih o tem ne
bom pisala, saj to menda nikogar ne zanima (res ne?
Kaj pa slačenje majic?).
Prevandrati Dolomite je velik zalogaj. Vodniki
opisujejo številne naravne lepote, ki jih ne smemo
spregledati, prestižnih vrhov, ki jih moramo osvojiti,
in čudovitih prizorov, ki jih je treba ujeti v fotografski
objektiv. Morda to uspe kakšni skupini japonskih
turistov, za enotedenske planinske počitnice pa
je vsega odločno preveč. Kod in kam? Miže sva zakrožili
po zemljevidu in prepustili usodo naključju.
Tja! Iz družinskega penziončka v dolini Fiorentina
sva se vsak dan odpravili na enega izmed 10 do 30
km oddaljenih izletov.
Marmolada
Dolomitom prav v središču dominira Marmolada
(3343 m), najvišja gora daleč naokoli; pravijo ji tudi
»kraljica Dolomitov«. In kaj bi okolišili, in medias
res sva jo izbrali za cilj prvega dne. V Malga Ciapeli
sva se po utrujajoči vožnji rahlo apatično vkrcali
na moderno gondolo. Švist nad oblake! Pristali sva
pod Punto di Roccom, ki poleg izrazitejših vrhov
Punta Penie, Punta Seraute in Gran Vernela izstopa
iz velikanskega skalnega kolosa. To je bilo dejanje,
nevredno polnovrednih planink, pa še prav poceni
ni bilo, vendar sva se strinjali, da ledeniško turo
oziroma vzpon po eni izmed grebenskih ferat brez
slabe vesti prepustiva bolj »gajstnim« gornikom. Še
sreča, da Marmolada ne dela nobenih razlik med
nami in velikodušno deli svoje prostrane razglede
prek morja ostric vse do obzorja. Vseh nisem
prepoznala, a »čez cesto« sem odkrila Sello, okoli
katere sem večkrat smučala, najvišji Piz Boé, ki
menda ni prav težaven, pa sem dala v košarico prihodnjih
podvigov.
Med prvo svetovno vojno je na Marmoladi potekala
meja med vojskujočima se stranema; nesmiselnih
žrtev se spominjajo v muzeju pod srednjo
gondolsko postajo. Ogled je zastonj in postreže z
osupljivimi podatki: avstrijska vojska je skopala kar
10 km rovov in predorov pod obsežnim ledenikom
in zgradila pravo majhno »mesto«. Še nekaj desetletij
pozneje so v ledeni jami našli zmrznjeno truplo
uniformiranega vojaka. Za gorniškega prijatelja,
strastnega zbiralca vojnih relikvij, sem kupila nekaj
zajetnih prospektov.
Na pred kratkim zavarovani krožni poti mimo
italijanskih vojnih položajev pod grebenom Punta
Serauta sva prezračili planinsko opremo in si končno
pretegnili noge. Tja gor pride ena izmed »ta hudih«
ferat, Ferrata Eterna, ki pa je zaradi obnove zaprta.
Pogled v luknjo, skozi katero se zvijajo zadnji metri
jeklenic, mi je naježil kožo in nagonsko sem potipala
povratno vozovnico v žepu. Doma sem iz brošure
izvedela zanimivo novico: Marmolada je pretežno
iz apnenca, ne iz dolomita. Končno imam razjasnjene
pojme. Že od otroških let sem se spraševala, ali
ni morda iz ... njam … Je pa lepa, da bi jo obliznil.
Če vas zamika še krajše planinarjenje v bližnji
okolici, jo lahko mahnete skozi dolino Valle Ombretta
do koče Falier. Pot poiščite na koncu ceste,
približno 2 km od Malga Ciapele; pripeljala vas bo
pod veličastno južno obzidje Marmolade – plezalni
izziv za najboljše alpiniste sveta.
Civetta
Južno od Cortine se nad prijaznimi dolinami
Cadore, Zoldo, Boite in Fiorentina dvigata dve legendarni
gori, Civetta (3220 m) in Pelmo (3168 m).
25