1. PDF dokument (8279 kB)

sem ga uvrstil v rod kratkodlakih, zlatorumenih
uličnih coctailov. Sprva sem otrpnil, nato pa naredil
počasen, previden korak nazaj, a ko je to videl, je
stekel še malce naprej, še bolj zarenčal in zdelo se mi
je, da se bo vsak čas zakadil vame. Drama je dosegla
vrhunec, ko se je v bregu nad menoj, kot da eden ni
bil dovolj, znašla še ena mrcina, za spremembo črne
barve, a brez dvoma s podobnimi nameni kot prva.
Le kje so njihovi gospodarji, ki jih ni in ni bilo od
nikoder! Pa ja niso tisti mladci od zjutraj, katerih
ljubljenčki so se prej prebudili iz prekrokane noči in
se namenili zagreniti dan nič hudega slutečemu prišleku.
Izbire nisem imel veliko, časa tudi ne, edina
rešitev je bila po skrotju navzdol, preko potoka
v gozdnato pobočje na drugi strani. Ko sta se mi
mrcini že nevarno približali, sem vzel palici v eno
roko in jo ucvrl navzdol, kolikor so me nesle noge.
Psa sta se zapodila za mano, a po laježu sodeč, ki se
je oddaljeval, samo do roba steze. Jaz pa sem še kar
tekel, in ko sem preskakoval potok, mi je spodrsnilo
in prav malo je manjkalo, da ne bi telebnil v mrzlo
vodo, kolikor sem bil dolg in širok. Na nasprotnem
bregu sem na ostarelem ozebniku uzrl markacijo.
Kako sem je bil vesel, markirane steze, a tek navkreber
le ni moja paradna disciplina. Povsem upehan
sem se dobesedno sesedel pod široko krošnjo poletnega
macesna, jezik mi je segal do tal, srce mi je
razbijalo na vso moč, toda pomembno je bilo, da
sem bil daleč stran od mrcin, ki sem ju še vedno
slišal, kako sta lajali kot za stavo tam na nasprotnem
bregu blizu koče Brunner.
Skoraj polovica dragocene tekočine mi je kar sama
odrešilno stekla po grlu. Preostalo mi nič drugega,
kot da se zagrizem v nov breg.
Nenadejan nov vrh
Vse redkejši macesni so začeli počasi izginjati in
dajati prednost gostemu ruševju, med katerim me
je steza vodila proti neznanemu cilju. Poželjivo sem
se vseskozi oziral proti levi, da bi uzrl kakšen prehod
v smeri tolažilnega vrha, a ga ni in ni hotelo biti. Le
sonce je neusmiljeno žgalo in zazdelo se mi je, kot da
je raztreslo vso svojo toploto v gosto vejevje. Počutil
sem se, kot da hodim sredi žerjavice. Končno sem
Brane Pahor
55
Avtor Fotografije