Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Leta 1985 razširitev območja delovanja na<br />
področje Idrije<br />
Postaja se je kadrovsko krepila in je v letu 1980<br />
štela že 24 reševalcev in 6 pripravnikov. V tem letu<br />
so gore Posočja terjale zelo visok davek, saj je kar 5<br />
ponesrečencev umrlo med reševanjem ali kasneje v<br />
bolnišnici. Vodstvo postaje si je še vedno neuspešno<br />
prizadevalo, da bi financiranje postalo redno.<br />
Rezultat usmerjene in sistematične vzgoje je bil<br />
tudi sestav moštva, znotraj katerega sta bila poleg<br />
klasičnih reševalcev tudi 2 zdravnika, 2 letalca reševalca<br />
(za helikoptersko reševanje), 3 minerji snežnih<br />
plazov in vodnik lavinskega psa. Preventivno delo<br />
so razširili tako, da so s predavatelji sodelovali pri<br />
raznih oblikah izobraževanja v okviru planinskih<br />
društev na svojem terenu in skrbeli za varnost pri<br />
izvedbi množičnih pohodov. Tako se je ves čas<br />
krepila tudi vez s krovno organizacijo, s Planinsko<br />
zvezo in z matičnimi planinskimi društvi. Leto 1983<br />
je minilo tako, kot se za 35-letni jubilej spodobi. Organizirali<br />
so proslavo in demonstracijsko vajo, izdali<br />
so jubilejno brošuro. A vsakdanje življenje je teklo<br />
dalje, enako ali še bolj neprizanesljivo, s kupom običajnih<br />
obveznosti. V sedmih akcijah so z gora prinesli<br />
tri smrtne žrtve, eno obolelo in eno poškodovano<br />
osebo. Postaja GRS je bila že krepko vpeta v družbeno<br />
življenje svojega okolja. Brez predanih ljudi bi<br />
postaja GRS obstajala le na papirju. V jubilejnem<br />
letu so 25 let dela v GRS dopolnili dr. Jože Andlovic,<br />
Herman Borovnik, Ciril Cuder, Vojko Sukljan<br />
in Štefan Winkler. Vodstvo postaje jih je predlagalo<br />
za prejem častnega znaka PZS, obenem pa so prejeli<br />
plaketo postaje GRS Tolmin. Za dolgoletno delo sta<br />
prejela plaketo postaje tudi Franc Istenič in Štefan<br />
Winkler.<br />
Postaja GRS v Tolminu je leta 1985 razširila<br />
območje svojega delovanja tudi na področje občine<br />
Idrija, kjer je s pomočjo tamkajšnjega Oddelka za<br />
ljudsko obrambo in Občinskega štaba za civilno<br />
zaščito osnovala še eno operativno skupino. Znanje<br />
reševalcev kljub številnim praktičnim izkušnjam<br />
ne sme zarjaveti. Mlajše, najbolj aktivne, je treba<br />
dodatno kaliti za čimbolj uspešno posredovanje v<br />
nesrečah, vmes pa je treba pridobivati novi naraščaj<br />
in ga pripravljati na spopad z reševalnimi nalogami.<br />
Taka je stalnica dela znotraj GRS, za sprotno dozo<br />
adrenalina pa poskrbi cela vrsta nepredvidenih dogodkov<br />
sredi leta. Reševalci, ki so v celem letu posredovali<br />
»le« štirikrat, od tega dvakrat v nesrečah s<br />
smrtnim izidom, so o letu 1987 poročali kot o »relativno<br />
mirnem letu«.<br />
Bilanca štirih desetletij postaje GRS v Tolminu<br />
je beležila 107 akcij, od tega 43 smrtnih nesreč. O<br />
skokovitem porastu obiska naših gora v obdobju<br />
1978–1988 je bil najbolj zgovoren podatek, da se je<br />
v teh letih za štirikrat povečalo število akcij, petkrat<br />
več je bilo smrtnih nesreč in v gorskih nesrečah<br />
petkrat več poškodovanih oseb. V letu 1989 so tolminski<br />
reševalci prvič navezali stike s postajo gorske<br />
reševalne službe Borgo Valsugana iz Trenta (Italija).<br />
Sosedje so se udeležili letne vaje tolminske postaje.<br />
Ob izmenjavi izkušenj je bila pomembna ugotovitev,<br />
da so bili že takrat naši reševalci pri tehniki reševanja<br />
enakovredni ali celo boljši od sosedov, močno<br />
pa so zaostajali pri osebni in tehnični opremljenosti.<br />
Naslednje leto, 1990, so se z obiskom naših v Trentu<br />
stiki nadaljevali. Reševalci so po letu 1991 začeli<br />
vse pogosteje posredovati tudi pri drugih nesrečah,<br />
predvsem tistih, ki so povezane z raznimi športi v<br />
vodi in v zraku. Kljub dolgoletnim izkušnjam pa je<br />
tovrstno delo v naslednjih letih zahtevalo dodatna<br />
usposabljanja. Leta 1992 je poleg Hermana Borovnika<br />
imela postaja že več lastnih inštruktorjev. Ivanu<br />
Čufru in Davorinu Žagarju se je pridružil še Peter<br />
Poljanec iz idrijske skupine.<br />
Rekordnih 55 akcij leta 2007<br />
Kadar se organizacija širi, je delo številčno povečanega<br />
moštva vse težje finančno podpirati. Tolminski<br />
postaji je primanjkovalo sredstev za šolanje<br />
in opremljanje idrijske skupine, zato je pričakovala<br />
ustrezno podporo od idrijskega občinskega štaba za<br />
civilno zaščito in reševanje. Kobariška operativna<br />
skupina še vedno ni našla primernega prostora za<br />
hranjenje reševalne opreme.<br />
Nekateri so že dobršen del svojega življenja zvesti<br />
reševalni organizaciji. Vodstvo je v letu 1995 predlagalo<br />
Borisa Knapiča, Vojka Sukljana in Mitja Šavlija<br />
za naziv zaslužni član GRS za 35-letno delo v organizaciji,<br />
dr. Jožeta Andlovica in Hermana Borovnika<br />
pa je za dolgoletno delo predlagalo za visoki priznanji<br />
civilne zaščite. Moštvo je takrat sestavljalo že 45<br />
registriranih članov. Po specialnosti je imela postaja<br />
5 inštruktorjev, 4 letalce reševalce, 2 zdravnika reševalca,<br />
2 vodnika lavinskih psov in 2 minerja snežnih<br />
plazov.<br />
Dolgoletni načelnik postaje, Janko Koren, je ob<br />
sklepu jubilejnega leta 1998 tako ocenil delo: »V<br />
času svoje polstoletne dejavnosti so gorski reševalci<br />
posredovali v 189 akcijah. Pomoč so nudili 285 planincem<br />
in občanom, od tega je bilo 86 poškodovanih<br />
in obolelih ter žal tudi 64 smrtnih žrtev. Postaja GRS<br />
40
Change language