1. PDF dokument (8279 kB)

je švedranja rešil simpatičen mladenič in naju
odložil pred postajo Dolomiti Busa.
Večerilo se je že, ko sva se iz Allegheja pripeljali
domov. V polsnu sem si pretegovala ožuljene
noge in se spraševala, ali nisem rahlo »čuknjena«;
toliko hoje, pa nobenega osvojenega vrha! A
od tega dne ima ta beseda povsem drug pomen
... (Za bralce, ki ne vedo: beseda civetta pomeni
čuk.)
mia! – dih jemajoč viseči most pripelje na vrh
Piccolo Lagazuoia (2792 m).
Na razgledni terasi naju je zapeljalo udobje ležalnikov
in brez omahovanja sva se odpovedali načrtovani
poti čez planoto. Skupinica nemško govorečih
planincev za sosednjo mizo je bila ambicioznejša;
vrnila se je s težavne ferate Tomaselli v Cimi Fanis
Sud, na katero so bili te dni namenjeni tudi udeleženci
Matičinega izleta. Bravo naši.
Civetta
Lagazuoi
Julijska nedelja je bila in čez prelaz Falzarego so
hrumele nepregledne kolone pločevink. Množica
turistov pod spodnjo gondolsko postajo je kvarila
pobeg v meditativno planinsko samoto, a dan je bil
prelep za sitnarjenje. V podkrepitev krilatice »sproščen
duh v prešvicanem telesu« sva se zapodili proti
Lagazuoiju, zgodovinskem prizorišču prve svetovne
vojne in eni najlepših razglednih točk v Dolomitih.
Po posvetu pri informacijskem okencu sva se odločili
za na mojem zemljevidu neoznačeno pot po
sledeh avtrijskih vojnih položajev, ki čez – mama
Ozaljšani s čelado, rokavicami in obvezno svetilko
sva se spustili v Galerije Lagazuoi, netipično ferato,
ki pravzaprav sploh ni ferata, obeta pa privlačno
gorniško izkušnjo v avtentičnem zgodovinskem
okolju prve svetovne vojne. In obljubo tudi izpolni!
Od zgornje gondolske postaje sledi restavriranim,
z jeklenicami opremljenim stopničastim predorom
in po dobri uri izplava na svetlo pri ruševinah na
skalni polici Martini. V gosti temi sem preklinjala
nakup poceni brlivke, ki mi je pomagala pri spotikanju
ob svoje lastne noge, in se »šlepala« na tuje
žarke. Res si nisem želela čmokniti v blatno strmino.
27