1. PDF dokument (8279 kB)

in iztiskala zadnje atome moči, da se bo pretolkla
tam čez. Na mejnem prehodu Predel sem ustavil in
skozi steklo brezuspešno zrl v spečega italijanskega
policista. Po skoraj minuti čakanja sem uporabil star
trik. Avtu sem počasi začel dodajati plin, in glej ga
zlomka, kot Bedanec, ki mu je Kekec pravkar vrgel
češarek na glavo, se je zbudil, se zdrznil, me zaspano
pogledal, leno pomahnil z roko in že sem se spuščal
proti Rabeljskemu jezeru.
Sramežljivo se je začel prebujati dan, in ko so
vršna pobočja Jerebice nežno pobožali prvi sončni
žarki, so se nad gladino jezera še vedno valile jutranje
meglice. Ne vem zakaj, a široka dimna zavesa
me je nostalgično vrnila mnogo let nazaj, ko sem bil
zaprisežen roker, ko se mi o gorah niti sanjalo ni in
ko sem prisegal le na Deep Purple in njim podobne.
Pogled na jezero me je močno spominjal na njihov
komad »Smoke on the water«. Da se le popoldne ne
bi zgodil kakšen »fire in the sky«, kot sledi besedilo
pesmi, sem premišljeval, ko sem se končno ustavil
pred tablico s številko 625, ki označuje začetek poti
v dolino Belega potoka in višje k mojemu cilju, Mali
Lojtrici.
V dolino Belega potoka me je pot prvič zanesla
kakšen mesec poprej, ko smo se s kom drugim kot
z Borutom povzpeli na Krniško špico. Navdušila me
je z lepim začetkom in relativno kratkim pristopom
do večinoma zahtevnih vrhov, ki takoj vzburijo nove
apetite zahtevnih gornikov.
Do koče »zabave željnih« in zgrešena pot
Hladno jutro me je objemalo, ko sem se podal na
rahlo vzpenjajočo se stezico in občudoval strugo
Belega potoka. Ta se je v majhnih slapovih prelival
iz enega smaragdnega tolmuna v drugega in počasi
ogreval mojo gorsko dušo. Nerad sem se na pot
podajal sam, a tisti dan se mi je zazdelo, da sem potreboval
ravno to, da se pomirim s seboj, da prečistim
Vladimir Habjan
51