1. PDF dokument (8279 kB)

Izdajatelj in založnik:
Planinska zveza Slovenije
ISSN 0350-4344
Izhaja petnajstega v mesecu.
Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke,
ki še niso bili objavljeni nikjer drugje.
108. letnik
Naslov uredništva:
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
Uredništvo Planinskega vestnika
Dvoržakova ulica 9, p.p. 214
SI-1001 Ljubljana
T: 01 434 56 87, F: 01 434 56 91
E: pv@pzs.si
www.planinskivestnik.com
Odgovorni urednik: Vladimir Habjan
Uredniški odbor:
Marjan Bradeško, Andrej Mašera,
Mateja Pate, Irena Mušič,
Emil Pevec (tehnični urednik),
Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika),
Slavica Tovšak
Oblikovanje in likovno urejanje: Zvone Kosovelj
Tehnično urejanje in grafična priprava:
Repro studio SCHWARZ, d.o.o.
Tisk: SCHWARZ, d.o.o.
Naklada: 5150 izvodov
Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po
elektronskem mediju na naslov uredništva ali na
elektronski naslov. Poslanih prispev kov ne vračamo.
Številka transakcijskega računa PZS je 05100-
8010489572, odprt pri Abanki, d.d., Ljubljana.
Naročnina 31,30 EUR, 55 EUR za tujino, posamezna
številka 3,12 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje
naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca
po izidu številke. Ob spremembi naslova na vedite
tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi
do 1. decembra za prihodnje leto. Mne nje avtorjev
ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije
ali posameznih delov brez pri volitve izdajatelja ni
dovoljeno. Uredništvo si pri držuje pravico do objave
ali neobjave, kraj šanja, povzemanja ali delnega
objavljanja nena ročenih prispevkov v skladu s svojo
uredniško politiko in prostorskimi možnostmi.
Program informiranja o planinski dejavnosti
so financirajo Ministrstvo za šolstvo in šport,
Ministrstvo za kulturo in Fundacija za financiranje
športnih organizacij v Republiki Sloveniji.
Slika na naslovnici: Večer ob Soči
Foto: Dan Briški
Konec naše smeri?
Kmalu bo minilo deset let od objave moje prve
»Naše smeri«, takrat še v okviru rubrike Slovenske
klasike v reviji Grif. Do žalostnega konca revije leta
2002 sem se podpisala pod 20 zapisov o slovenskih
klasičnih smereh. Še pred tem se je kmalu po rojstvu
novega tisočletja v Planinskem vestniku pojavila
sorodna rubrika z naslovom Naša smer. S propadom
Grifa se je mojemu najljubšemu konjičku takoj za
plezanjem, to je pisanju o plezanju, slabo pisalo in tako sem bila vesela
povabila odgovornega urednika, naj napišem kakšno »Našo smer« za PV.
To sem si pravzaprav štela v čast, saj sem si domišljala, da je imelo zagotovo
kaj opraviti s tem moje popisovanje klasik iz grifovskih časov. Tudi
dandanes imam, čeprav največ časa preždim v pisarni, še vedno opravka
z »Našimi smermi« – včasih sama opišem katero, ki se mi je usedla v srce,
največkrat pa urejam spise izpod peres drugih plezalcev.
Zakaj vam to pripovedujem? Da boste laže razumeli, da so mi
»klasike« oz. »naše smeri« v vseh teh letih nekako prirasle k srcu in da bi
mi bilo žal, če bi morali prenehati objavljati to rubriko. A to bo neizbežno,
če nam ne bo uspelo kmalu pridobiti novih, svežih moči, ki jo bodo s
sodelovanjem pomagale ohraniti. Saj vem, tako je pač v življenju, nič ne
traja večno – toda ali se stvari res ne bi dalo vsaj še za nekaj časa rešiti?
Pa poglejmo, kako se dokopljem do gradiva za rubriko. Obstaja nekaj
odličnih piscev, ki so hkrati vrhunski plezalci; to največkrat pomeni, da
nimajo časa pisati, a vendar včasih ustrežejo mojim milim prošnjam, naj
kaj napišejo. Tako dobim morda dva prispevka na leto. Potem imamo kar
nekaj zelo dobrih piscev, ki niso vrhunski plezalci, a tudi njim na vseh
koncih manjka časa; to pomeni, da prispevajo vsega skupaj morda tri
članke. Potem je tu še nekaj ljudi, ki jim gre pisanje dobro od rok, a bolj
malo plezajo – to znese recimo dve opisani smeri na leto zame. Včasih
me iz zadrege rešijo kakšni »padalski« pisci, ki imajo sicer bolj okorno
pero, a dosti plezajo in o tem tudi z veseljem kaj napišejo. Dodatna dva
prispevka. In na koncu svoj lonček hočeš nočeš pristavimo še člani uredniškega
odbora, da dosežemo številko 12. »No, saj ni tako težko,« boste
rekli, »le kaj ženšče tarna …« Hja, pa ni čisto tako. Kljub vsej svoji trmi in
želji po ohranitvi rubrike sem se do sitega nažrla nenehnega prosjačenja
vedno istih ljudi, naj za božjo voljo spet kaj napišejo. In prepričana sem,
da so oni prav tako siti mene. Koga naj še »zagrabim za vrat«? Marsikoga,
za katerega se mi je vsaj bežno dozdevalo, da zna z besedami, sem že
cukala za rokav! Konec koncev pisati za tako rubriko načelno ni preprosto
– treba je preplezati smer, posneti privlačne fotografije, če bi poslušali
mene, bi se bilo treba še pogovarjati z avtorji smeri ali brskati po starih
Vestnikih … In tako smo, kjer pač smo.
Če bomo »Naši smeri« kmalu natipkali zadnjo piko, seveda ne bo
tragedija, škoda pa že – statistika je nekoč pokazala, da so prispevki iz
te rubrike med populacijo, ki spremlja našo spletno stran, med najbolj
branimi. Kljub krizi pa ne želim pretirano zniževati kriterijev glede besedil
v omenjeni rubriki. Ne rečem, da nas kdaj v preteklosti ni zaneslo in smo
objavili tudi kak manj kakovosten prispevek, »samo, da bo«, a temu bi se
želela v prihodnje izogniti – konec koncev je bolje, da rubrike ni, kot pa
da bi bili prispevki v njej slabi.
Soustvarjanje te rubrike vidim kot idealno priložnost za tiste, ki
uživajo tako v plezanju kot v pisanju. Kaj je lepšega kot združiti prijetno
s prijetnim? Meni je bilo tako delo vedno v neskončen užitek in zabavo.
Nam bo torej kdo priskočil na pomoč? Verjamem, da je »tam zunaj nekje«
marsikatera plezalska duša sposobna spraviti na papir dober članek, a se
nam doslej iz kdo ve kakšnih razlogov še ni oglasila. Naj torej to stori brez
odlašanja! Ne morem si sicer kaj, da ne bi bila glede odziva pravkar nagovorjenih
potencialnih piscev malo »optimistke z izkušnjami« (pesimistke
torej), a vendarle upam, da me bo kdo postavil na laž. Naš naslov imate.
Mateja Pate
1