Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Članki
11
dr. Luigi Varanelli
Zastaranje v mednarodnem zasebnem pravu
Primerjalnopravni pregled ureditve zastaranja v različnih državah kaže, da vsak nacionalni pravni red
različno in samostojno ureja ta institut. Pravni redi urejajo samostojno t. i. splošno ureditev zastaranja
(tj. prekinitev in zadržanje zastaranja, vprašanja, povezana z vštevanjem časa prednikov, ipd.) in tudi
ureditev zastaralnih rokov. Nekateri pravni redi namreč določajo daljše, drugi pa krajše zastaralne
roke. Vprašanje zastaranja v mednarodnem zasebnem pravu je torej aktualno in ima praktičen pomen.
Aktualno zato, ker je vedno več slovenskih poslovnih subjektov, ki trgujejo oziroma pridobivajo blago
iz tujine, praktično pa, ker je izid pravde pogosto odvisen ravno od prava, ki se uporablja v konkretnem
primeru, saj so lahko zastaralni roki in pogoji pretrganja zastaranja zelo različni od države do
države.
Pravna narava instituta zastaranja
Bistvo določil mednarodnega zasebnega prava je določitev
prava, ki se ga uporablja pred sodiščem, kjer teče postopek.
Sodišče mora namreč ugotoviti, ali se za določeno
razmerje z mednarodnim elementom uporablja lex fori
(tj. pravo države sodišča) ali lex causae (tj. pravo, s katerim
je razmerje najtesneje povezano). Pri obravnavanju tega
vprašanja je treba upoštevati tudi pravilo, da se pred sodiščem
vedno uporabljajo norme procesnega prava države,
kjer sodišče sodi, medtem ko so norme materialnega prava,
na podlagi katerih sodišče sodi, lahko tudi tuje. Povedano
drugače: rečemo lahko, da sodišče vedno uporablja
domača procesna pravila (ne glede na to, gre za razmerje z
mednarodnim elementom), medtem ko lahko za razrešitev
konkretnega primera uporablja materialnopravna pravila
tuje države, če tako določajo določbe mednarodnega
zasebnega prava države, kateri pripada.
Ko govorimo o zastaranju terjatve, je torej predhodno
vprašanje, ali je zastaranje institut procesnega ali materialnega
prava. Če gre namreč za institut procesnega prava,
sodišče uporablja pravila in zastaralne roke države, kjer
se sodi (lex fori), če pa gre za institut materialnega prava,
lahko sodišče uporablja pravila zastaranja tuje države, če
se za osnovno obligacijsko razmerje uporabljajo pravila
materialnega prava te države (lex causae).
Starejša pravna teorija, ki se večinoma sklicuje na avtorje
pravnih sistemov common law, šteje zastaranje za institut
procesnega prava, zaradi česar se za zastaranje uporabljajo
pravila lex fori. 1 Novejša pravna teorija pa šteje zastaranje
za institut materialnega prava, 2 kar v praksi pomeni, da se
za zastaranje uporabljajo pravila, ki veljajo za materialnopravno
razmerje. 3 To pomeni, da mora slovensko sodišče,
1
Prim. Scoles, E. F., Hay, P., Borchers, P. J., Symeonides, S. C.: Conflict of
Laws, West Group, St. Paul, 2000, str. 125 in nasl.
2
Obširno o institutu zastaranja glej pri Varanelli, L.: Zastaranje obveznosti,
Pravna praksa, št. 7-8/2007, Priloga, str. I in nasl.
3
Prim. Geč Korošec, M.: Mednarodno zasebno pravo, I. knjiga, Splošni del, ČZ
Uradni list, Ljubljana, 1994, str. 126.
kadar za konkretno obligacijsko razmerje uporablja tuje
pravo, uporabljati tudi tuja pravila zastaranja. Stališče, na
podlagi katerega se za zastaranje uporabljajo pravila lex causae,
je potrjeno tudi v Uredbi (ES) št. 593/2008 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki
se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I).
V točki (d) 1. § 12. člena navedene Uredbe je namreč določeno,
da pravo, ki se uporablja za pogodbo, ureja »različne
načine prenehanja obveznosti, prekluzijo in zastaranje
terjatev«. Podobno določbo najdemo tudi v točki (h)
15. člena Uredbe (ES) 864/2007 Evropskega parlamenta
in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za
nepogodbene obveznosti (Rim II).
Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku
(ZMZPP) 4 predpisuje pravila, ki so enaka že navedenim
evropskim uredbam. V 8. členu je določeno, da se za zastaranje
uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla
oziroma pravnega dejanja. Lahko torej z gotovostjo zaključimo,
da bo slovensko sodišče uporabilo tista pravila
zastaranja, ki jih določa pravo, ki ureja materialnopravno
razmerje.
Obseg uporabe pravil o zastaranju
Zakon, ki ureja vsebino pravnega posla ali pravnega dejanja,
torej določa tudi pogoje zastaranja. Gre za pomembno,
a v praksi prepogosto spregledano ugotovitev,
saj je od vsebine ureditve zastaranja odvisna marsikatera
pravda.
V nadaljevanju bom na kratko opozoril na najpomembnejše
situacije, kjer lahko obstajajo pomembne razlike v
ureditvi instituta zastaranja:
1. Lex causae določa, ali lahko določena pravica zastara. V
slovenskem pravnem redu na primer obstajajo nekatere
pravice, ki ne zastarajo. To so osebnostne pravice 5 (na
4
Ur. l. RS, št. 56/99 in 45/08 – ZArbit.
5
Prim. Sajovic, B.: Osnove civilnega prava, Splošni del, ČZ Uradni list, Ljubljana,
1994, str. 90 in nasl.